V bivši državi so se prebivalci leta 1972 že soočili z epidemiji. To je bila epidemija črnih koz. A je bilo za to epidemijo tudi cepivo. tako da se le-ta ni preveč razširila.
Zgodba nekdanjega ministra za zdravje Andreja Bručana
Bilo je marčevsko jutro leta 1972. Na Infekcijski kliniki v Ljubljani je Andrej Bručan kot mladi zdravnik, specializant interne medicine, cepil zaposlene proti črnim kozam. Cepljenje je bilo obvezno, izbruh črnih koz se je namreč razplamtel na Kosovu in v Srbiji zaradi prepozne prepoznave virusa. Razglasili so vojno stanje, karanteno, ki je trajala dva meseca. Prišel je poziv, se spominja Bručan, “zglasite se ob 10. uri na sekretariatu za zdravje”, kjer so nato dobili ukaz, da morajo na Kosovo pomagati pri zatiranju žarišč bolezni črnih koz tako, da bodo cepili prebivalstvo. Reagirati so morali v hipu, ob treh popoldne so že bili na vlaku proti Prištini.
Takrat se je okužilo 184 ljudi, 40 jih je umrlo, med njimi devet dojenčkov in tudi medicinsko osebje, ki je zdravilo obolele. Najhuje je bilo na Kosovu, kjer je zbolelo 123 ljudi, umrlo pa jih je 26. Tako so odredili obvezno cepljenje, na terenu je bilo ogromno zdravstvenih ekip, ki so cepile, po nekaterih podatkih je bilo takrat cepljenih od 18 od 22 milijonov državljanov nekdanje Jugoslavije.
Bručan nam pove anekdoto o avtomobilu, ki jim ga je za lažje delo in prevažanje po Kosovu doniral kranjski zdravstveni dom. “Z vlakom so ga pripeljali, bili smo zelo veseli. Po končanem celodnevnem cepljenju smo ga parkirali pred hotelom v Peči in naslednje jutro smo v šoku obstali pred njim, bil je brez vseh štirih koles. Tako so nam “izkazali hvaležnost” za cepljenje in kljub temu, da smo pričakovali ob prihodu domov plačilo, se to ni zgodilo, namesto plače smo dobili medalje,” je dejal Bručan. To pa se ravno ne sklada s socializmom (demokratičnim socializmom op.a.), ki nam ga danes skuša vsiljevati Levica. Ona zahteva plačilo za vse.
PA RAZUME, KDO MORE!
MG