Kmet je spoštovanja vreden poklic. Tako je na enem izmed svojih omizij v Šentilju dejal predsednik kmetijskega foruma SDS Jože Podgoršek. A tega se preprosto ta vlada niti ne zaveda. Še manj pa so se tega zavedali v času komunizma, tisti, ki so nam vladali.
V naše uredništvo smo dobili kratko pismo ene izmed lastnic kmetije v občini Ruše, (ime hranimo v uredništvu), ki je iz prve roke, brez dlake na jeziku razkrila, kako je bilo v času v vojne in po njej in kako je sedaj, ko dobesedno životari na kmetiji. (zapis bralke ni lektoriran):
Zdravo. Sem lastnica kmetije ene od kmetij v občini Ruše, kjer sem se tudi rodila in celo življenje živim na njej. Naša kmetija izhaja iz časov Marije Terezije in je bila hoba (vikend) Marije Terezije. Bila je zelo veličastna kmetija. V času vojne je pri nas bival celo Pohorski bataljon, a kot lažejo mnogi, oni so bili za Kralja Petra (niso bili partizani, kot pišejo v vseh knjigah). Od nas so takrat šli na Osankarico (Trije žeblji), kjer so jih po 10 dneh vse pobili. Izdala pa jih je članica Pohorskega bataljona, “velika komunistka”, ki je hodila z nemškim časnikom.
Po vojni so nam vzeli celo kmetijo (230 ha), dedka in babico pa izgnali v Dachau. Po zaslugi dedkove žlahte, smo dobili nazaj 30 ha in hišo, ampak je bilo razdeljeno na 5. dedičev (brate in sestre). Na kmetiji je ostala teta z mamo (sestra od mame je odšla na učiteljišče in se preselila k zdajšnjemu možu). Mama je morala zelo garat, pri trinajstih letih se ji je poškodovala hrbtenica in je celo življenje hodila sključeno z bolečinami v križu. Življenje je bilo zelo težko, 30 ha v zelo strmem območju, vso delo na roko in hiša potrebna popravila.
V času vojne je pri nas bival Pohorski bataljon, bili so za Kralja Petra, ne za partizane, kot pišejo v vseh knjigah.
V denacionalizaciji smo dobili nazaj 190 ha posekanega gozda od GG. Mamina sestra je zahtevala pol (v denarju) in so se 20 let tožili, dokler ni mama umrla za rakom. Ata je umrl hitro za njo. Tako sedaj pa je vse na meni. Izplačila imam skoraj milijon, stare velike hiše potrebne popravila, nujno nove strehe, okna, potrebni so stroji (za na travnik, za v gozd). Tako sedaj mi ne ostane drugega kot da, prodam veliko gozda, da to izplačam.
Sovražim komuniste iz dna srca. Tudi g. Janši se recimo zgodila velika krivica z očetom, a njemu je vsaj uspelo pobegniti. Mi krivico čutimo že par generacij. Zakaj sovražim komuniste? Kmetijo so osiromašili. Sami veste kaj je pomenil vzdevek kmet. Po vojni je bila obvezna oddaja, doma so pili črno projo, divko, ker so morali vso mleko oddati za ljudi v mestih. V šoli kmečki otroci niso dobili malice, celo življenje so bili kmeti zaničevani. To je bil komunizem, ki nam je kmetom vzel dostojanstvo. Samo zato, ker smo pred vojno imeli veliko kmetijo, ko smo bili še ponosni, da smo kmetje? In sedaj v realnosti. Ne vem, kako bomo naprej.
To je ena od zgodb, za katero smo se odločili, da jo objavimo. Da se prikaže še druga plat medalje, kaj pomeni, če si bil kmet v času komunizma. In generacije to čutijo še dolgo časa.
