Zanimivo zgodbo o okuženosti s koronavirusom je medijem zaupala mlada ženska, ki si cer dela v zdravstvu.
Zgodba ženske okužene s koronavirusom
Siol.net je objavil zanimivo zgodbo ženske, ki se je okužila s koronavirusom. Objavljamo nekaj zanimivih zapisov. Okužil naj bi jo eden od pacientov, ki se je vrnil iz Azije. Zgodbo opisuje pacientka:
- Prvi dan. Začela sem se slabo počutiti in smrkati. Takrat me je začelo že pošteno skrbeti, zase in za možnost, da sem že pred simptomi, kljub pazljivosti in razkuževanju, koga okužila. Pozno popoldne moj zdravnik ne dela več. Kličem na znano številko za informacije, kjer mi mlad, potrpežljiv glas razloži, da mora moj zdravnik presoditi, ali sem za testiranje ali ne.
- Drugi dan. Po nervozni noči sem zjutraj vročična klicala ambulanto. Da bi sama sebe potolažila, sem kot običajno rekla, da najbrž ni nič hudega, da nočem biti paranoična, ampak za vsak primer … Sestra me je vzela skrajno resno, skupaj sva prerešetali možne stike. Čez pol ure me je že klical moj zdravnik, da je mene in moj možni stik naročil na testiranje al šele naslednji dan.
- Tretji dan. Dolg, težek in tesnoben dan. Polmrak, vrsta pred vstopno postajo. Spomnim se hladnega vetra in dveh deklet, ki sta se nervozni smejali na ves glas in pri tem močno kašljali. Prosila sem ju, naj držita več distance. In vzeli so mi bris.
- Četrti dan. Še nobenega klica.
- Peti dan: V ponedeljek zjutraj pošljem zdravniku mail, da še nimam rezultata. Čez dvajset minut me klice sestra, da jima je uspelo izvedeti, da sem negativna.
- Šesti dan: Olajšanje navzlic precej slabemu počutju. Karkoli je že, bo bolje od korone, sem se tolažila. Celo temperatura mi je malo padla. Počutje tako tako.
- Sedmi dan: VP sredo popoldne pa me je začelo neprijetno peči v pljučih, malo sem pokašljevala. Saj sem negativna, verjetno je viroza, sem se tolažila.
- Osmi dan: V četrtek ponoči je bilo že zelo hudo, kuhalo me je in peklo pri vsakem vdihu, da sem zjutraj takoj poslala mail svojemu zdravniku. Takoj me je sestra poklicala, da zdravnik sumi, da je bil prejšnji izvid lažno negativen. Čez eno uro mi je uredil pregled v ambulanti za koronavirus. Od tam so me z rešilcem odpeljali na infekcijsko kliniko, že na kisiku. Pred kliniko smo več kot uro čakali v rešilcu, da so sprejeli nekoga pred mano. Reševalka se je potila v zaščitni obleki, skoraj ni videla skozi zarošena očala, a me je skušala bodriti in mi olajšati čepenje na ozkem stolu.
- Deveti dan: Bila sem v tako slabem stanju, da se prvih nekaj dni spomnim skozi meglo. Vem samo, da so zdravniki in sestre skrbeli zame kot za majhnega otroka. Bila sem tako omotična in šibka, da sem se oprijemala in opotekala do stranišča, kot da skušam preteči maraton
- Deseti dan: začelo me je dušiti, a mi je po povišani dozi kisika na srečo odleglo. Obvestili so že oddelek intenzivne nege, podpisala sem soglasje za poskusna zdravila, a k sreči se je stanje v nekaj urah, ko je bil skoraj neprestano nekdo ob meni stabiliziralo.
- Enajsti dan: Po tem se je začelo milimeter za milimetrom stanje popravljati.
- Po dobrem tednu sem se začela končno malo bolje počutiti. Vsak dan malo. Saj sem še na kisiku, da pljuča lažje delajo in se zacelijo, vendar sem že celo tarok igrala preko spleta, kar je zanesljiv znak, da prihajam k sebi.
“Zdravniki in sestre so bili ves čas neskončno potrpežljivi in ljubeznivi, vsi od prvega do zadnjega. Vsake toliko je kdo pokukal in preveril, kako sem. Z vsem, kar so imeli na razpolagi, so mi skušali olajšati stanje. Sredi noči so me preoblačili, ko je bila zaradi vročine premočena celo odeja in postelja. In ves čas so mi dajati pogum in zaupanje, da bo vse dobro,” je zapisala okužena Slovenka, kateri se k sreči stanje izboljšuje.
Več o tej zgodbi, pa si lahko preberete na SIOL.NET
MG