Ni se še polegel hrup, ko se je slovenska levica s svojimi lakajskimi dominantnimi medij vred, vključno s proslulo RTV SLO, z vsemi topovi pognala nad Janšo zaradi njegovega pisma evropskim voditeljem.
Politični cucki o pismu Janeza Janše
Po podatkih Demokracije je namreč Tanja Fajon dejala nič manj kot, »da pismo sramoti in ruši našo državo«. Matjaž Nemec pa je Janši očital, »da je ugrabil državo«, Luka Mesec, »da je Slovenijo osramotil pred vsem svetom«, LMŠ pa je zahtevala takojšnji sklic dveh parlamentarnih odborov. Janševo pismo pa so, kot se za agitpropovsko nakladanje spodobi, obvezno kritizirali tudi taki junaki, ki so na javnih soočenjih brez sramu priznali, da ga sploh niso prebrali. Ko pa je Merklova na zasedanju evropskih voditeljev dejala, da je Janša v sporu med EU ter Poljsko in Madžarsko »pozival k delu za kompromis, kar je tudi v interesu nemškega predsedstva«, in to njegovo gesto hkrati nagradila z njegovo vključitvijo v skupino voditeljev evropskih držav, ki bo izpeljala pogajanja, je kričava slovenska topovska salva kar naenkrat utihnila.
https://twitter.com/DesnicarkaM/status/1329668813680467968
In glavno vprašanje pri tem je, ali smo v navedenih medijih »zasledili kje sporočilo Merklove oziroma kakšno opravičilo Janši«, in si hkrati odgovarjal: »Ne, to se ne bo
zgodilo«. K čemur bi dodal še svojo misel, da se to ne bo zgodilo, ker imamo opravka z ljudmi brez sramu in dostojanstva, ki jih je Požar na svojem spletnem portalu, potem ko so si sami zrušili lastno vlado in se zaradi tega cmerili naokoli, poimenoval za »polite cucke«.
Cucki ne morejo Slovenije nikamor pripeljati?
Ti namreč, vključno s petim, ki jim je bil nazadnje vsiljen, ne morejo s svojim kratkim dometom Slovenije nikamor pripeljati, ker imajo že v naprej zapisan poraz na obrazu. Tako je Janša z eno samo potezo razgalil njihovo človeško majhnost in hkrati, kot je to slikovito dejal nek komentator, »zabil kol« v kolesje njihovih poskusov, da bi v svoje nečedne posle rušenja slovenske vlade pritegnili tudi Bruselj. Primorski publicist Tino Mamić pa je pri tem celo tvegal izjavo, »da je morda Janša to storil hote in jih s tem osmešil…,saj se je
njegovo pismo izkazalo za velik zunanje politični uspeh«. Peter Jerman pa ga je na portalu Domovina.je označil »za drzen in presenetljiv vstop Janše v evropsko gledališče«. Da ne omenjam pri tem izjemno pozitivnih ocen Janševega pisma s strani drugih uglednih slovenskih razumnikov (Jambrek, Rupel idr.).
Janša k spoštovanju drug drugega
V svojem pismu je Janša, med ostalim, poudaril, »da potrebujemo spoštovanje drug drugega. Potrebujemo skupno obrambo dostojanstva vseh volivcev v vse državah članicah EU (tudi na Poljskem, v Madžarski in Sloveniji, prip. avt.). Potrebujemo institucije EU, ki ne bodo vključene v notranje politične spopade v državah članicah. Potrebujemo ravnanja, ki temeljijo na modrosti, kakršna je krasila ustanovne očete EU. Potrebujemo spoznanja, da je polarizacija škodljiva, da temelj EU ni denar, ampak vrednote«.
Ob tridesetletnem pogumnem in odločnem spopadanju z domačimi obskurnimi centri moči, ki so močnejša od njega, in ga lahko tudi uničijo, je tako Janša s svojim pismom pokazal, da se je pripravljen udariti tudi z bruseljsko birokracijo. In to s tistim njenim delom, ki je, naščuvana tudi s strani slovenske levice, lahkomiselno manipulirala in se igrala nevarne igre s ceneno in puhlo skovanko »vladavine prave«, ne da bi se pri tem vsaj malo poglobila v kompleksno družbeno stvarnost postkomunističnih vzhodno evropskih držav, vključno s Slovenijo. Tako se je Janša, kljub svojim bridkimi izkušnjam z »vladavino prava« v Sloveniji, izpostavil tudi na evropskem političnem parketu in prevzel nase s tem povezana tveganja in morebitne nove nizke udarce. Na srečo je Merklova s svojo hitro, jasno in odločno potezo to presekala, postavila stvari na svoje mesto in naredila red. Požar pa je na svojem spletnem portalu to Janševo potezo počastil z zgovornim naslovom svojega komentarja: »Janševa tretja pot – ali pismo, ki morda postane legenda«.
Kaj so se “politi cucki” naučili?
Globoko upam, da so se tudi »politi cucki« iz tega kaj naučili. Janša kot možni temeljni kamen nove, drugačne slovenske politične stavbe. Že ob aferi Depala vas je slovenski klinični psiholog in publicist Viktor Gerkman opozoril (Aura, V/1993) na Janševo načelnost ter pokončno, dosledno in pogumno držo z besedami, »da bliskovit in neodložljiv politični linč Janše kaže, da večji del slovenske politične elite ne prenese v oblastni sferi politika z značilno neoportunističnim značajskim profilom…Zato je moral biti radikalec Janša umaknjen ravno zaradi tega, ker je kazal preveč zrcala ozadju srednje poti, kjer so resnica in laž, poštenje nepoštenje, tako lepo pomešani…, in ker ni izkazoval dolžnega spoštovanja do tako imenovanih avtoritet, ker jih pač ni imel, za kaj spoštovati«.
Podoben odmev je doživel tudi na evropski ravni pri tistih silah, ki tudi lepo mešajo laž, resnico in polresnico, in jih tako tudi nima za kaj spoštovati. Kajti ne delajmo si iluzij, da je z bruseljsko birokracijo kaj drugače, kot s slovensko. Tudi tam je ob resnih ljudeh na vrhu tudi množica puhloglavih povzpetnikov, ki se grebejo h koritu, in so pri tem na razpolago za vsakršne manipulacije. V zvezi z Janševo konfliktnostjo z okolico pa je Gerkman dejal (Aura, X/1993), »da je vsakršna napadalnost pri Janši izzvana od zunaj…Pač ne pozablja tako hitro in ne odpušča zlahka…Je sicer defenzivne narave, vendar je njegovo povračilo težko ubranljivo. Njegova načelnost včasih ni življenjska, morda iz strahu da bi strpnost privedla do zvodenelosti.
Če mu bo še uspel prehod iz hudih notranjih dilem, ki jih skriva, v resnoben, zadržan, vendar pa integrativen optimizem, z vse več prozorne odprtosti, bi lahko postal katalizator mogočega slovenskega političnega zorenja in vogelni kamen nove, drugačne slovenske politične stavbe«. K čemur bi dodal, da je skozi svoje bogate in bridke izkušnje morda to že postal, in se, kot kažejo njegove zadnje poteze, kot tak poskuša uveljaviti tudi na evropski ravni. Končno je eden vodilnih mobilizatorjev širokega dela slovenskega občestva, to je tistega, ki se priznava v vrednotah slovenske osamosvojitve, in se ne vidi v podobi povojne Slovenije, ki jo je, po besedah Tina Mamića, komunizem »vrgel iz tečajev«. In če naj zaključim sestavek z Gerkmanovimi besedami, je Janša »mednarodno ugleden politik, sposoben mirno in obvladano prestreči vsakršne udarce, je zbran, malo govori in veliko pove ter v glavnem zadene v živo«.
Milan Gregorič
