Vsakoletna romanja na “svete” kraje komunistične revolucije med drugo svetovno vojno s strani slovenske levice, kot ponosne nosilke dediščine politično motiviranega genocida nad lastnim narodom, dosežejo svoj vrhunec s spominskim dogodkom v Dražgošah.
Partizani so pobegnili, domačine pa pustili v milost in nemilost Nemcem
Kraj kamor hodijo “namaškareani” partizani z namišljenim in pravim orožjem ki levičarkem medijem še vedno lažejo o resnici vasi Dražgoše. Spomin na ta dogodek ima toliko skupnega z zgodovinskimi dejstvi in realnostjo širše zgodovinske situacije, kot Krjavljeva pripovedovanja o sekanju hudiča na pol. Resnica o Dražgošah pa je seveda povsem nekje drugje. In tisitim, ki v pravljice še vedno verjamejo se vsako leto v Dražgoše zelo mudi.
Vse to potrjuje dejstvo, da je bila vas načrtno izbrana. Med partizani se je govorilo: »Take farške vasi pa res ni škoda.«
In kaj se je ZARES dogajalo pričajo še vedno živi. In resnica je ta, ki jo lahko povedo preživeli prebivalci te vasi. Pred vojno je bilo v Dražgošah 81 hiš in 444 prebivalcev, po štetju leta 1948 pa je bilo tu samo še 209 ljudi. Dražgošani so bili kmetje, gozdni delavci, oglarji in vozniki (furmani). Zaradi pridnosti vaščanov in njihove miroljubnosti je v vasi vladalo blagostanje. Vas je imela župnijo, cerkev, ki je stala na nadmorski višini 853 m, šolo, prosvetni in sokolski dom, več društev, igralski oder, gasilce, električno napeljavo iz vasi Rudno … Znamenitost Dražgoš je bila baročna cerkev iz 17. stoletja, ki je imela štiri pozlačene oltarje iz leta 1658. je povedal franc Kavčič, preživeli prebivalec Dražgoš.
V Dražgošah je padlo sedem partizanov in 27 Nemcev, 41 žrtev pa je bilo med civilisti domačini: 39 moških in 2 ženski.
Cankarjev bataljon je prišel v Dražgoše v noči s 30. na 31. 12. 1941. Prišli so iz Poljanske doline čez Pozirno, Sv. Mohor (Zabrekve) in Kališe. Vas je imela zelo dobro lego za umik na Jelovico, če bi Nemci morda napadli. Snega je bilo zelo veliko, vsaj meter in pol, vendar so imeli vozniki lesa dobro utrjene poti z Jelovice. Vas je bila razpotegnjena, vendar so bile hiše na kupu, tako da so imeli partizani hrane in prenočišč dovolj. Za takratni čas so bile Dražgoše bogata vas. Že prvi dan bojev, v petek 9. 1. 1942, je moj oče prosil partizane, naj odidejo iz vasi, ker so Nemci premočni, da bi jih partizani lahko premagali. »Pojdite iz vasi! Jaz vem, kaj je vojska in vojna, ker sem bil v prvi svetovni vojni. Nemci tega ne bodo dopustili. Ljudje bomo nesrečni, vas pa bodo premagali ali pa se boste morali umakniti. Pripravljeni smo vam voziti hrano na Jelovico, samo pojdite iz vasi!« jih je rotil oče. Na Jelovici je bilo namreč takrat veliko planinskih in gozdarskih koč.
V nedeljo zvečer v vasi ni bilo nobenega partizana več in so prepustili Dražgošane na milost in nemilost Nemcem.
Vendar so bili partizani odločeni, da se bodo uprli in da bodo ljudi branili pred Nemci, če bi ti napadli. Tudi komandir čete, tovariš Pečnik, je menil, da se je treba umakniti iz vasi. Zato so ga kmalu odstranili iz svojih vrst … Ko so borci videli, kaj se dogaja, jih je vsaj 120 pobegnilo že prvi dan bojev. V nedeljo, 11. januarja 1942, ko se je začelo daniti, so Nemci spet napadli s topovi z Rudna. Ljudje so bili večinoma v kleteh, nekateri pa so se že umaknili na Jelovico, ker so slutili, da se bo zgodilo nekaj hudega. Partizani so se umaknili iz vasi, pribivalce pa pustili na milost in nemilost Nemcem.
»Slavna bitka« v Dražgošah je tako zahtevala 41 žrtev med domačini: 39 moških in 2 ženski (punčko, staro tri leta, je zadela granata, Kolendrova mama pa je bila ranjena na Jelovici, ko so bežali, in je potem umrla).
To je resnica o dražgošah. Potvorjeno resnico pa vam v vaše glave polnijo levičarski mediji in levi voditelji polni samega sebe, ki o resnici nočejo niti slišati!
Po pripovedovanju Franca Kaučiča, vir: Časnik
DK
.