Goli otok. Ime, ob katerem se nekaterim še sedaj naježi koža. Od leta 1946 je ta otok valjal za enega najhujših oblik mučenja ljudi po drugi svetovni vojni.
Po Titovem ukazu so v obdobju od 1948 do 1963 aretirali 55.633 ljudi ki so bili osumljeni ali obsojeni za podporo »stalinizmu« in po podatkih UDBE za osrednjo Jugoslavijo 11.650 poslali na Goli otok. Od tega 7.235 Srbov, 3.341 Črnogorcev, 2.586 Hrvatov, 882 Makedoncev in 555 Slovencev. Vojaška sodišča so jih na večletno kazen obsodila 5.024, še 11.650 so jih administrativno kaznovali do enega leta zapora, saj so jih tja pošiljali komiteji komunističnih partij. Kasneje so na Goli otok komunisti pošiljali tudi morilce, pedofile, spolne prestopnike, torej ljudi, ki so storili hujše oblike zločina.
To je otok, kjer so se dogajala mučenja nečloveških razsežnosti, kjer so zapornike surovo razčlovečili, jim vzeli osnovno človeško dostojanstvo ter jih fizično in psihično trpinčili Najhujše trpljenje so prestajali bojkotiranci, ki so bili na dnu zaporniške hierarhične lestvice. Vsi zaporniki, ki so imeli za odtenek višji status, to so bili t. i. odloženi, revidirani in aktivisti, so morali sodelovati pri mučenju bojkotirancev. Če kdo od njih po mnenju paznikov do bojkotirancev ni bil dovolj surov, je sam postal bojkotiranec. Bojkotiranca so popolnoma izolirali. Z njim nihče ni smel govoriti, od vseh pa je moral prejemati udarce in grobo zaničevanje. Bojkotiranci so morali opravljati najnižja in najtežja dela.
Ponoči so morali sklonjeni stati ob odprtih sodih človeških iztrebkov. Medleli so od utrujenosti, zaspanosti in smradu. Pri nošenju kamenja iz kupa na kup in nazaj, brez vsakega smisla, na t. i. tragačah, tako v pekočem soncu kot v zimski senjski burji, so bojkotiranci vedno držali krajše ročaje z ostrimi robovi, ki so rezali v dlani. Če so padali pod težo kamenja, so jim okoli vratu dali žico, da je del teže nosil vrat, žica pa se je zajedala v meso, piše portal Domovina.je.
Pričevalci trpljenja z Golega otoka pripovedujejo, da so najteže prenašali popolno samoto, čeprav so bili noč in dan obdani s sozaporniki. Kdor je komur koli kaj malega zaupal, ga je s tem, kar mu je povedal, obremenil, s tem pa tudi ogrozil, ker so ga potem pazniki z mučenjem prisilili, da je izdal najmanjšo in popolnoma nepomembno podrobnost. Če paznik z ovajanjem ni bil zadovoljen, kar je bilo pravilo, si je moral zapornik vsebino, ki naj bi mu jo povedal sozapornik, enostavno izmisliti. In tako je bil trpinčen tudi za pripoved o stvareh, ki se sploh niso zgodile in niso bile izrečene.
Ena od Udbinih metod trpinčenja je bilo tudi t. i. dvomotorstvo. Potem ko so nekatere zapornike najprej izpustili z Golega otoka, so jih ponovno aretirali in pripeljali nazaj v taborišče. S temi ‘dvomotorci’ so ravnali še posebej kruto – neusmiljeno so jih pretepali in se nad njimi še drugače izživljali.
[color-box color=”yellow”] »Žeja je bila zame najhujša oblika mučenja,« je povedal eden od zapornikov. »Lakota popusti, udarci minejo, žeja pa je nenehna.«[/color-box]
Goli otok je imel podobo pekla na zemlji. Mučenje je imelo za cilj prevzgojo. Zapornik je bil izpuščen, ko je odgovorni ocenil, da je kaznovani spoznal svojo zmoto in v komunistični partiji, ki jo je vodil Tito, končno spoznal tisto napredno silo, ki vodi njega in celotno družbo v svetlo in svobodno prihodnost. Preživeli po vrnitvi domov o strahotah trpljenja niso govorili niti s svojimi domačimi.
Komunistični totalitarizem je bil delo hudiča in tistih, ki so se mu pustili voditi. Hudič razbija skupnost, človeka izolira, mu odtegne osnovno človeško dostojanstvo in ga namesto v ljubezen uvaja v totalno medsebojno nezaupanje in sovraštvo. Je podobnost z današnjim stanjem v Sloveniji zgolj naključna?