Vredno branja! Preberite odziv zdravnika, infektologa na oddajo Tarča!

Zdravnik specializant infektologije Federico V. Potočnik je zdravnik s prve bojne črte: kako je sam videl in občutil oddajo Tarča o “seznamih smrti?” Njegovo videnje je zaupal portalu Domovina.je.

Dogodki v Tarči so bili prikazani nepošteno

Tako je spregovoril za portal Domovina.je: “Ob gledanju oddaje Tarča na TV Slovenija sem se zalotil, kako odkimavam skoraj vsakemu izrečenemu stavku. Izrečenih je bilo veliko polresnic, dogodki so bili prikazani nepošteno. S kolegi, ki smo oddajo spremljali, nismo bili le jezni, temveč predvsem razočarani. Mučno je bilo gledati nekatere novinarje, ki se na zdravljenje in etične dileme ob koncu življenja ne spoznajo, kako v prime-time ne rušijo samo ugleda našega poklica, ampak pljuvajo v obraz vsem, ki smo v tem času vestno izpolnjevali svoje poslanstvo – z vsemi prijetnimi in neprijetnimi stvari, ki spadajo zraven.

“Ob razglasitvi epidemije smo se vsi specializanti vrnili v matične ustanove, kjer smo se pripravljali na italijanski scenarij. V Celju smo popolnoma preuredili urgentni center ter večino oddelkov in pripravili načrte za najslabše scenarije. Podvojili smo tudi dežurstva. Čutila se je tesnoba v zraku, kot trenutek preden val udari na obalo. Takrat smo bili skoraj brez opreme. Na začetku smo je imeli dovolj le za dva dni (slišite, Šarčevi?). Nekaj naših zdravnikov je iskalo možnosti, da bi z lastnim denarjem pripeljali opremo s Kitajske. Iztrgano iz konteksta so kasneje o tem poročali v sklopu domnevnih barabij z maskami, ozadje pa izpustili. Ne vem, kdo se bo ob drugem valu za nas še izpostavil.” pravi Zdravnik specializant infektologije Federico V. Potočnik.

Predstavljajte si, kako je težko sestri na urgenci, ko mora delati na dveh koncih, kjer so nestabilni pacienti. Več dela, ob okuženih sodelavcih pa zmanjšan kader. S tem, da so bile že pred covidom kadrovsko podhranjene. Ali specializantki, ki dela osmo dežurstvo v enem mesecu v polni varovalni opremi,” pravi Federico V. Potočnik.

“V naši regiji je bil prizadet dom v Šmarju pri Jelšah; kaj pa, če bi se isto zgodilo še s petimi ali desetimi domovi, ki gravitirajo v SB Celje? Takrat bi morali preiti na kruto vojno triažo. V tistih dneh so iz Italije poročali, da ventilatorje dobijo le tisti pod 60 let (!). Treba je bilo načrtovati odziv, da bi pomagali čim več ljudem s poudarkom na tiste, ki bi imeli korist od bolnišničnega zdravljenja. Pri tem načrtu je treba imeti v mislih, da DSO varovancu predstavlja domače okolje. Ker so varovanci vse zahtevnejši za oskrbo, je zato tam zaposlenih mnogo medicinskih sester. Zaradi stiske je v tem času pomagala tudi skupina sester in zdravnikov iz SB Celje. Zato govoriti, da šolani zdravstveni delavci niso usposobljeni, je do njih žaljivo,” poudarja sogovornik.

Seznami niso bili nikakršni seznami smrti

“Ali so bili seznami? “Seznami smrti,” kot so jih poimenovali za kar največji propagandistični učinek. Bile so strokovne odločitve, kdaj bi bolnišnično zdravljenje pacientu pomagalo in kdaj bi to predstavljalo še večje trpljenje. Ponavljam: gre za strokovne odločitve usposobljenih ljudi, ki se z bolnišničnim oz. intenzivnim zdravljenjem srečujejo dnevno. Obstaja pa legitimna debata o tem, kdaj varovance premeščati v bolnišnice, če so kapacitete proste. Vendar je to strokovna debata, ne javna. Ob sprejemu v bolnišnico se za vsakega pacienta določi stopnja ukrepov, to se s covidom ni spremenilo. Če je le možnost, se o tem pogovorimo s svojci. Na koncu pa je odločitev strokovna, torej naša, ker mi smo izšolani za to, da vemo kaj je možno in kaj ni možno. Tudi če si nekdo močno želi, da bi njihovo napredovalo dementno in nepokretno babico agresivno zdravili do bridkega konca, mora prevladati ocena, kaj je bolj človeško za pacienta,” pravi sogovrnik

Zaradi napredka medicine je poslavljanje od življenja lahko zakasnjeno ali podaljšano. Pri tem se postavlja etično vprašanje kdaj je dovolj, kdaj pomoč postane mučenje. Zdravniki so prisegli, da ne bodo škodili (Primum non nocere). Koliko je človeškega v tem, da na urgenco pripeljejo nepokretno, dementno 90+ letno babico, ki se ne zaveda dogajanja okoli sebe, z nogami in rokami v ireverzibilnih krčih-kontrakturah? Edino, kar to telo čuti, je zbadanje igel, vstavljanje cevk in veliko tujih rok. Če se bo upirala, bo privezana in dobila bo pomirjevala. Je to življenje?

Teme v stilu cirkuških predstav

Tako občutljive teme pa ne smejo potekati v stilu cirkuških iger, za zabavo gledalcev. Ne preko anonimk ali z zakrivanjem obrazov. Kot da gre za mafijo! Zdravniki niso mafijci in nio morilci, kot je zadnjič prikazovala Tarča. Kamera vse prenese. “Spomnim se gospe, ki je bila pri nas zaradi covida. Kljub maksimalnemu kisiku se je slabšala, njena srčna bolezen pa ne bi prenesla intenzivnega zdravljenja. Čeprav je bila mirna, v očeh ji je bilo popolnoma jasno, da odhaja. Nazadnje mi je rekla: “Dajte me domov”. Takrat ni bilo novinarjev, takrat ni bilo kamer. Gospa je tisto noč umrla sama, daleč od doma, v neki bolnišnični sobi,” pravi sogovornik.

Ostaja grenak priokus, da je šlo za iskanje afere, za (politični?) obračun. S tem vnašajo nepotreben razdor in zmanjšujejo zaupanje v družbi. Kako naj zdravniki zdravimo, kako naj gradbeniki gradijo in kako naj šoferji vozijo, če si med seboj ne zaupamo? Družbo gradimo vsi, vsak na svojem koncu in po svojih močeh,” je v intervjuju za portal Domovina.je povedal zdravnik specializant infektologije Federico V. Potočnik

Se bo Erika Žnidaršič opravičila zaradi oddaje, se bo opravičila nacionalna TV? Seveda se ne bo. Kljub temu, še vedno plačujemo vsa gospodinjstva prisiljeno RTV naročnino, zato, da lahko RTV Slovenija poroča kar hoče. Do kdaj še tako?

MG