Ponovna sramota Golobove vlade. Tudi po priporočilu Evropske unije, da se v Sloveniji ponovno uvede dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, tega ne bo. Prej bo treba zamenjati vlado.
Kljub priporočilu Evropske unije, naj Slovenija ponovno uvede dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, se to – očitno – ne bo zgodilo. Odločitev, ki buri duhove, saj odpira staro rano naroda, ki se še vedno ni poenotil glede svojega odnosa do polpretekle zgodovine.
Evropska unija je že pred leti pozvala vse države članice, naj enakovredno obeležujejo spomin na žrtve totalitarnih režimov – nacizma, fašizma in komunizma. Številne države so to priporočilo spoštovale in uvedle dneve spomina, namenjene refleksiji, učenju in spoštovanju žrtev vseh treh totalitarizmov. Slovenija pa očitno še vedno stopica na mestu.
Evropska unija je v svojem priporočilu zapisala, da mora biti spomin na vse žrtve totalitarnih režimov temelj demokratične kulture. Slovenija, ki je nekoč pretrpela posledice vseh treh ideoloških sistemov, pa bi prav zato morala biti zgled v spoštovanju tega spomina – ne pa izjema.
Poslanec NSi Aleksander Reberšek, ki je v imenu predlagatelja, ponovno na seji odbora predlagal, da se spomin na žrtve komunističnega nasilja ponovno uvede je dejal, da so ta dan izbrali, ker je bil prvi množični komunistični pomor slovenskih civilistov 17. maja 1942, ko so partizani blizu Ljubljane umorili 53 oseb, po večini pripadnike slovenskih Romov. Sicer pa je komunistično nasilje na ozemlju današnje Slovenije od poleti 1941 do januarja 1946 terjalo na deset tisoče nasilnih smrti civilistov in vojnih ujetnikov, je dejal.
A komu mar za komunistično nasilje, komu mar za nedolžne žrtve? Tej vladi in tej koaliciji zagotovo ne. Tudi zaradi sorodnikov teh nedolžnih žrtev, bo treba počakati do naslednjih volitev, ko bo ta praznik ponovno zaživel.
Vprašanje pa ostaja: ali smo kot narod pripravljeni soočiti se s svojo preteklostjo, ali pa bomo še naprej izbirali, katere žrtve štejejo – in katere ne?