Mnogi Slovenci se danes upravičeno sprašujejo, kako je mogoče, da je Milan Kučan predstavljen kot osrednji gost na okrogli mizi o osamosvojitvi in pekrskih dogodkih. Po objavi članka na našem portalu so nas mnogi spraševali, če to res drži?
V dogodkih, kjer so slovenski fantje stali pred tanki Jugoslovanske ljudske armade je še vedno živ. Še posebej v Pekrah, ki so nekakšen simbol upora, proti nakdanji Jugo vojski. In medtem, ko so se v času osamosvajanja številni Mariborčani z golimi rokami upirali je velik del nekdanje komunistične elite omahoval, kalkuliral in predvsem skrbel za lastne politične položaje. Tudi človek, ki se še danes vmešava v politiko Milan Kučan.
Pekrski dogodki niso bili salonska razprava v Ljubljani, ampak resničen upor proti jugoslovanskemu vojaškemu aparatu. V Pekrah niso stali partijci in politični analitiki, temveč pogumni pripadniki Teritorialne obrambe, policije in prebivalci Maribora, ki so bili pripravljeni braniti Slovenijo tudi z lastnimi življenji. Prav zato mnoge moti, da se danes v ospredje postavlja človeka, ki je desetletja gradil politično kariero znotraj režima, proti kateremu se je Slovenija osamosvajala. milana Kučana.
Milan Kučan ni bil disident. Ni bil politični zapornik. Ni bil človek, ki bi ga nekdanji režim preganjal. Bil je eden ključnih obrazov Zveze komunistov Slovenije in simbol sistema, ki je desetletja zatiral politični pluralizem, nadzoroval medije in utišal drugače misleče. Zato je za številne osamosvojitelje naravnost žaljivo, da je danes predstavljen skoraj kot osrednji simbol slovenske osamosvojitve.
Skrivač, izdajalec in okupatorski kolaborant.👹💀
Veterani ogorčeni: Pekre so simbol odpora proti JLA – zakaj bo tam Milan Kučan? – https://t.co/Us8kkXHIPc— Drago Zagode (@DragoZagode) May 7, 2026
Še posebej v Mariboru, kjer imajo Pekrski dogodki poseben pomen, ljudje dobro vedo, kdo je stal na ulicah in kdo je sedel v političnih kabinetih. Pekre niso zgodba o privilegirani partijski eliti, ampak zgodba o navadnih ljudeh, ki so imeli dovolj Beograda, JLA in socialistične Jugoslavije. In prav zato mnogi menijo, da bi morali biti osrednji gostje takšnih dogodkov veterani, poveljniki Teritorialne obrambe, policisti in neposredni udeleženci, ne pa človek, ki je bil dolga leta del istega sistema, proti kateremu se je narod uprl.
Dodatno je problematično, da Kučan tudi po osamosvojitvi nikoli ni zares zapustil politike. Desetletja je iz ozadja vpliva na slovensko politično sceno, podpira tranzicijska omrežja in je simbol tako imenovane »globoke države«. Namesto da bi povezoval, je pogosto deloval kot ideološki delitelj Slovenije. Zato njegova prisotnost na dogodkih, ki bi morali biti namenjeni enotnosti in spoštovanju osamosvojitve, za mnoge predstavlja provokacijo.
Osamosvojitev Slovenije ni bila zmaga komunistične elite, ampak zmaga slovenskega naroda. Bila je zmaga ljudi, ki so želeli demokracijo, svobodo govora in konec enopartijskega sistema. Prav zato številni menijo, da Milan Kučan ne more in ne sme biti osrednji obraz dogodkov, posvečenih Pekram in osamosvojitvi. Če želimo spoštovati resnico in dostojanstvo tistih, ki so tvegali največ, potem mora zgodovina pripadati njim – ne pa političnim obrazom nekdanjega režima.