Divjanje komunistov po drugi svetovni voljni je nekaj nepredstavljivega. Za komuniste in partizane, za katere so nas v osnovnih šolah učili, češ kako so dobri po srcu, da so se borili za slovenski narod, si takega komunističnega nasilja, plenjenja in kraj slovenskim ljudem nebi mogli prestavljati, če nebi o tem pričali še živeči ljudje.
Ropanje sestavni del komunistične ideologije
Zgodba o leta 1945 v Ljubljani zaplenjenih vilah in nakradenem zlatu je še ena v dolgem nizu komunističnega nasilja nad Slovenci. Ko so v začetku maja 1945 prišli v Ljubljano, so planili po najvrednejšem premoženju ljubljanskih meščanov. Ropanje je bilo sestavni del komunistične ideologije. Še posebej aktiven naj bi bil Ivan Maček Matija.
Albert Svetina – Erno je bil do zdaj, edini visoki predstavnik tedanjega komunističnega režima. “Ob prihodu v Ljubljano sem ostal Mačkov pomočnik, nisem pa bil več partijski sekretar, ker takrat partijske dejavnosti ni bilo. Ta je začasno prenehala. Vsa Ozna je bila takrat zelo zaposlena. Bilo je kakor na mravljišču. Gost promet, ki je potekal po mestu, je nastal prav zaradi oznovskih aktivnosti. Vsepovsod so bile množične aretacije, vse je bilo na nogah podnevi in ponoči in vsenaokrog je bilo polno oznovcev,” je zapisal.
Ker je veliko ljudi zbežalo, veliko stanovanj pa je Ozna zaplenila, je bilo na razpolago zelo veliko stanovanj. Vse je bilo prazno. Na Vrtači in za Bežigradom so bila odlična stanovanja, zelo lepe in udobne vile. V njih so bili pred tem Nemci, ki so jih ob razpadu zapustili in odšli. Ozna je vse zaplenila.
Kradli po partizansko
Iz trgovin na Poljanski cesti, na Starem trgu, Mestnem trgu, na Šempetrski in Miklošičevi cesti smo pripeljali raznovrstne stvari. Pri Sv. Petru sem nabral nogavice in čevlje. Bil sem tudi pri Vidmarci v Savljah, od koder smo prav tako pripeljali veliko stvari. Obšel sem večino trgovin in jih po partizansko okradel. To je trajalo okrog štirinajst dni. Vse, kar smo dobili, smo zvozili v Slavijo.
Ko so se oznovci in visoki partijski funkcionarji po nekaj dneh vselili v razna stanovanja in vile, smo odhajali še k mizarjem v Vižmarje, kjer smo pobirali pohištvo. Vse, kar smo nakradli, se je potem zastonj delilo. Prostori v Slaviji so bili popolnoma založeni; na levi in na desni od vhoda so bila skladišča. Prihajali so predvsem Mačkovi sorodniki. Veliko jih je bilo: dvajset in več. Prihajali so, izbirali in odnašali. Zraven so bile Pepca Kardelj, Zdenka Kidrič in Vida Tomšič. Vse najboljše so pobrali.«
»Ko sem nekoč prišel pred vhod Slavije, sem srečal dežurnega, nekega poročnika, ki sem ga poznal še iz Bele krajine. Bil je najbolj zanesljiv Mačkov človek. Spuščal je ljudi v stavbo ali poklical koga od Ozne, če so ga iskali. Takrat mi je dejal, da se je nekdo oglasil in pustil listek. Na njem je pisalo, da bo tisti, ki bo prišel s tem listkom, na napisanem naslovu dobil neki kovček. Bilo je nekje na Prešernovi ulici. Vzel sem dva spremljevalca in smo šli ponj. Našli smo velik kovček, v njem pa samo zlato in srebro, verižice, ure, prstane itd. Kako naj bi drugače, Mačku sem ga nesel. Maček je samo oči odpiral, ko je to videl. Nato je začel pomerjati ure, pa se ni mogel odločiti za nobeno. V življenju ni videl toliko dragocenosti. Vse, kar je bilo najboljše, je hotel zase. Enako je bilo že prej v partizanih. Najboljše je šlo zanj: orožje, uniforme, hrana in vse drugo. Iz kovčka, ki sem mu ga prinesel v Slavijo, mi je dal zlato štoparico,” je povedal Albert Svetina – Erno.
Še več o partizanskem plenjenju in ropanju pa si lahko preberete TUKAJ
MG