Za Ribičiča je škoda vsake besede, vendar nekaj je treba vseeno reči na to temo. Recimo to, da bi moralo vsekakor biti jasno vsem, ki mislijo, da je s smrtjo človeka vsega konec, da temu enostavno ni tako.
Krvave roke Mitja Ribičiča
Pri veliko primerih povojnega ubijanja je imel “prste” vmes Mitja Ribičič. Zanj se je celo reklo, da bi pri mučenjih in ubijanjih lahko dobro pasala skupaj z Milko Planinc.
Primer Turšičeve matere, blage, pobožne, skrbne, garaške, zavedne, zveste in požrtvovalne ter neskončno človekoljubne osebe, ki ji težko najdeš par. Kaj vse so ji naredili, je težko ponavljati za njenim sinom Francetom, ki je izjemen Slovenec, ki je v detajle opisal kruto dejansko svinjskost t. i. NOB, predvsem pa OF nečloveške razredne revolucije, brez dlake na jeziku z vsemi imeni udeleženih, in se moral zato preganjati po sodišču. Hvala Bogu, je zmagal, ker je pisal samo resnico.
Skratka, njena Kalvarija se je zgodila, kot so ji jo naredili načrtno in postopoma stopnjevano v več letih iz ene same satanske zlobe in je v popolnosti temeljila na konstruktu, na laži in fikcijski zlagani domišljiji do kraja pokvarjene skupine ljudi z žensko v glavni vlogi, vse temelječe na slepem in brezmejnem sovraštvu, v katerem so absolutno spregledali, da je ona, Turšičeva mama samoiniciativno in z junaškim in odločnim posegom za življenje soljudi pri nemškem oficirju, ki je že postavil strelski vod blizu Turšičeve hiše, dosegla, da niso ustrelili dveh OF aktivistov, sovaščanov in znanih terencev, očeta in njegovega sina.
Narobe svet. Namesto visokega priznanja in zahvale ter zaščite je prejela nečloveško trpljenje, ki se je razširilo na vso družino in ga ni bilo iz OF–organizacije, ki bi dvignil svoj glas v toliko desetletjih. Ta ženska je prava slovenska mučenka, ki jo je med zaslišanjem nago monstrumsko mučil in pretepal nihče drug kot Mitja Ribičič.
Jasno, da se ni moglo zgoditi, če so na vrhu organizacije “za osvoboditev naroda” carjevali komunisti in norci – morilci tipa Mitja Ribičič, ki je ukazoval “glasom tovariša Mitje” za poboje koliko tisočev, ki še vedno leže nametani po breznih, jamah in po strelskih jarkih Slovenije – na vsakih 27 kvadratnih kilometrov, partijsko-partizansko morišče. Tega podatka ne dosega niti krvava Kambodža. Piše portal Dosje.
PM
.