To je zgodba za vse dvomljivce, ki še vedno ne razumejo kako huda je bolezen Covid-19. Je zgodba za vse tiste, ki na raznih protestih še naprej ogrožate zdravje ljudi.

Neverjetna zgodba sogovornice iz Španije

Gorana Tabak je v pogovoru za “Slobodno Dalmacijo” opisala podrobnosti najhujše bitke njenega življenja. Dramo, ki se je začela 11. marca, je preživljala v zasebni bolnišnici v Madridu, kjer s soprogom živita že več kot dve desetletji. Čeprav sploh ni vedela, kje se je okužila s COVID-19, bi jo bolezen kmalu stala življenja.

Pretresliva zgodbe okužene s Covid-19

“Dobila sem vročino 37,5, ki je nato nenadoma poskočila na 39 in nato na 41 stopinj. V bolnici so mi sprva svetovali, naj ne hodim, vendar me je Žan (mož), ki se je vrnil s Poljske, kjer dela kot trener, 18. marca odpeljal k dežurnemu zdravniku, tam je po antibiotikih vročina popustila in sem se vrnila domov,” pripoveduje sogovornica.

“Potem pa se je začelo,” Pripoveduje sogovornica. ” Od 18. do 20. marca mi je vročina spet začela naraščati, nato so se pojavile težave z dihanjem. Te so se stopnjevale, zato sem se vrnila v bolnišnico, Vedela sem, da bom morala ostati, vendar si niti v sanjah nisem predstavljala, kar je sledilo. V bolnico so me sprejeli 22. marca. Naslednji dan je bilo moje stanje boljše, a to ni trajalo dolgo. Tri ali štiri ure zatem spet nisem mogla dihati. Občutek je bil, kot da v pljuča ne bi dobivala zraka, zato so me intubirali,” pravi.

Naslednjih 16 dni je preživela v umetni komi, medicinsko osebje pa je vseskozi nadzorovalo stanje njenih pljuč.  Pljuča so bila povsem bela, zato se na RTG posnetku ni videlo krvnega strdka. Najhujša nočna mora so bila bujenja. To je bilo izredno dramatično. V vratu je imela glavno cevko za dovod infuzije, v katero jih je bilo priključenih še pet. Dve takšni cevki pa je imela tudi v roki. Cevke za dovajanje hrane in kisika je tako sogovornica imela po celem telesu.

Najhujši trenutek je prišel 28. marca. “Takrat so možu rekli, da se bojijo, da morda ne bom preživela. Ko nisem več mogla dihati, so me obrnili na prsni koš, vendar sem zaradi zdravil začela otekati. Nekaj časa sem ležala na trebuhu, malo na hrbtu in na boku. To se je ponavljalo v nedogled.” “Vem, da sem izgubila zavest in da so me poskušali prebuditi. Bila se v polspanju. Spominjam se, da je okoli postelje tekalo deset oseb. Poskušali so me oživeti. Slišala sem krike ‘izgubljamo jo’ in ‘bori se za življenje’. To so bili moji angeli varuhi, ki so me obudili od mrtvih. Ko niso več vedeli, kaj storiti, so mi v grlo naredili luknjo. Tako so mi lahko locirali strdek, ki ga na rentgenu niso videli. Nemudoma so me operirali, vendar ne vem, kdaj se je to zgodilo. Vem samo to, da mi je bilo takoj bolje,” je pojasnila Tabakova.

Ko se je naposled prebudila, je bila povsem nepokretna, premikala je lahko samo dva prsta na desni roki. Tudi govoriti ni mogla. Takrat si je želela, da bi jo zdravniki odklopili z aparatov. “Želela sem umreti, saj ne bi mogla sprejeti, da ostanem v takšnem vegetativnem stanju,” je povedala. Zdravniki so jo pomirili, da bo kmalu boljše. Po 26. dneh na intenzivni negi so jo končno lahko odklopili z aparatov.

Sogovornica, kot pravi, je tako prelisičila smrt. “Upam, da nikogar več ne slišim reči, da je koronavirus samo malo težji prehlad,” pravi.

NAJ BO TA ZGODBA V SPOMIN IN OPOMIN VSEM TISTIM, KI ŠE VEDNO NE SPOŠTUJEJO UKREPOV IN ŠE HUJE, TISTIM, KI SE IZ BOLEZNI DELAJO NORCA!

več na Žurnal24

MG