“Če bi se socialisti spoznali na gospodarstvo, ne bi bili socialisti.” To dolgo znani rek, ki žal velja v Sloveniji še danes. Takrat pa ga je s pridom izkoriščala UDBA, sedaj že pokojnega Janeza Zemljariča.
Torej, slovensko SDV je pred 40 leti, ko jo je vodil Janez Zemljarič, skrbelo predvsem dvoje: da ne bi vodstveni kadri, ki so imeli poslovne stike z zahodnoevropskimi državami, začeli uvajati podjetništva, in da ne bi odlivanje denarja v tujino potekalo brez njihove vednosti. Za spremljanje in preprečevanje te sovražne dejavnosti, ki spodkopava temelje socialističnega samoupravnega gospodarstva, so bila dovoljena vsa sredstva, smernice pa je dajala partija. Torej ne vlada
, ampak edina dovoljena politična grupacija na ozemlju nekdanje Jugoslavije, se pravi zveza komunistov. Zato sploh ni čudno, da je jugoslovansko gospodarstvo doživelo popoln polom oziroma kot je rekel Friedrich Hayek: »Če bi se socialisti spoznali na gospodarstvo, ne bi bili socialisti«. Zato je posebej zanimiv del o sovražni dejavnosti s spodkopavanjem ekonomske osnove družbe, s katerim pade tudi sedanji levičarski mit, kako lepo je bilo Slovencem v samoupravnem socializmu, ko so sami odločali o usodi družbene lastnine v takratnih organizacijah združenega dela (OZD).
Paranoja pred zunanjim in notranjim sovražnikom je dobivala neverjetne razsežnosti, saj razvoj gospodarstva in tehnologije ni narekovala potreba ljudi, temveč SDV. Recimo, na voljo je bilo le toliko novih telefonskih priključkov, kolikor jih je dovolila Udba oziroma kolikor jih je lahko obvladovala tajna policija. »Načrt je usklajen z razvojem telefonskega omrežja v Sloveniji,« so se pohvalili v Udbi, ki je tesno sodelovala z Iskro in PTT. Podjetji sta namreč razvijali različne načine prisluškovanj, najbolj so jih skrbeli hoteli, kamor so prihajali podjetniki iz drugih držav in v hotelskih lobijih imeli sestanke. »Kot popolnoma novo tehnično sredstvo bo razvit in izdelan laboratorijski prototip za visokofrekvenčno žično ozvočenje v hotelih, kjer bodo uporabljene kot medij prenosa obstoječe instalacije,« so zapisali v SDV in navedli »bogat asortiman tajnikov za brezžično ozvočenje«.
Udbovski aparat je bil v času, ko ga je vodil Janez Zemljarič, grozljivo velik. Kot cilj operacij so brez sramu zapisali, da je treba koga »paralizirati«, »odstraniti«, »nevtralizirati«, skoraj pri vsaki akciji so uporabljali OTS (operativno tehnična sredstva), vendar so v opravičilo svojih grozljivih in sprevrženih dejanj ter vseobsežnega aparata poimenovali za »Graditev varnostnega sistema kot samoupravne funkcije družbe«. Zemljaričevo tajno službo je skrbelo predvsem uveljavljanje »teorije in prakse podjetništva« v nekatera podjetja, čemur so rekli pristop kapitalističnega gospodarstva. Ravnanje tistih direktorjev, ki so kljub takim »omejitvam« dosegali nadpovprečne rezultate in presegali nizko zastavljene plane, se pravi, da so bili bolj produktivni in so posledično zvišali plače sebi in delavcem, je bilo označeno za »neupravičeno prelivanje družbenih sredstev«.
Udba se je v tistem času zanimala za več gospodarstvenikov, ki so se po njeno oddaljevali od »začrtane socialistične poti«. Pod drobnogledom tajne policije so se znašli tudi profesorji, ki so na univerzah študentom predavali o zahodnih poslovnih modelih. Družboslovne fakultete so bile tako ali tako prestreljene s komunistično miselnostjo,
Udbovce je denimo zelo skrbela OZD Kovinarska, tovarna industrijske opreme in konstrukcij Krško. Zakaj? Ker je nemška firma Wibav, za katero bo Kovinarska izdelovala jeklene konstrukcije in rezervoarje, pri tem poslu s pogodbo zahtevala zahodni poslovni model odločanja. SDV se je zelo zanimala tudi za Slovenijales, kjer je iskala skrite devizne sklade, ki jih ni nadzorovala.
Katerokoli poslovanje, ki ni bilo v skladu s socialistično doktrino, čeprav je lahko prinašalo ugodnejše delovne pogoje in plačilo za delavce, je bilo označeno za subverzivno dejavnost. Udbovci nikakor niso mogli dojeti, da je tuj državljan, ki je prišel v Slovenijo in odprl podružnico (če so mu jo seveda dovolili), prišel izključno zato, da bi zaslužil, ne pa zato, da bi spodkopaval samoupravne temelje socialističnega gospodarstva. Paranoja je bila brezmejna, za tedanjo SDV in njene naročnike (ZKS), kot je znano so bile kategorije, kot so podjetništvo, zasebna lastnina, kapital in dobiček hudičeve kategorije, kot so to za novodobne socialiste, ki jih muči jugonostalgija.
Če bi se socialisti spoznali na ekonomijo in poslovne vede, bi bila rajnka Jugoslavija – poleg Severne Koreje, Kube, Sovjetske zveze, Romunije in Bolgarije – med najbogatejšimi in najbolj tehnološko naprednimi državami na svetu. Pa ni. Je razpadla. Gremo po Zemljaričevih metodah tudi mi?
po zapisu: kavarna hayek