Preberite kako so komunisti ljudi enostavno razlastninili, nepremičnine pa zasegli!

Sodišče slovenske narodne časti na Ptuju, fotografijo hrani Pokrajinski muzej Ptuj Ormož
Preberite kako so komunisti ljudi enostavno razlastninili, nepremičnine pa zasegli!

Sodišča slovenske narodne časti, je bilo posebno sodišče, ki je sodilo tistim, ki so med vojno na kakršenkoli način sodelovali z okupatorji, tudi če niso, so se pa izmislili, da so.

Sodišča slovenske narodne časti – komunistična težnja po premoženju ljudi

V knjigi z naslovom “Narod Sodi” avtorice Mateje Čoh Kladnik najdemo primere prisilne razlastitve bogatih po koncu 2. svetovne vojne. Svoje podlo ravnanje je komunistična partija opravičevala s “kolaboracijo”. Tako so se revolucionarji dokopali do bajnega “državnega” premoženja. Zgodba je pomembna za razumevanje izvora nepremičnin Socialnih demokratov in njihovih histeričnih poskusov, da bi prek sebi uslužnega sodstva krivdo prevalili na druge, zlasti na tiste, ki s prstom kažejo na njihovo sporno premoženje.

Procesi pred sodiščem narodne časti so bili del t. i. čiščenja po koncu druge svetovne vojne, ko je sodstvo postalo orodje komunistične partije za obračun z dejanskimi ali velikokrat zgolj domnevnimi nasprotniki. Sodišče je vsem obsojenim izreklo kazen izgube narodne časti, bodisi za določen čas bodisi trajno. Sodišče je izrekalo tudi kazen prisilnega dela, lahkega ali težkega, ter kazen zaplembe premoženja; obsojenim pa je bilo premoženje zaplenjeno delno ali v celoti v korist države. 

Za Slovenijo je bilo ustanovljeno eno sodišče narodne časti. Njegov sedež je bil v sodni palači v Ljubljani, posamezni petčlanski senati pa so zasedali v Ljubljani, Kranju, Novem mestu, Celju, Mariboru, na Ptuju in v Murski Soboti. Sodišče so sestavljali predsednik in tajnik ter člani (predsedniki senatov, sodniki laiki) in tajniki senatov.19 13. junija 1945 je bil za predsednika Sodišča slovenske narodne časti imenovan nekdanji sodnik okrožnega sodišča v Ljubljani Alojzij Žigon

Sodnik, Alojzij Žigon

Postopek pred sodiščem je bil hiter in kratek, v njem so sodelovali javno tožilstvo, narodna milica in Ozna. Pred Sodiščem slovenske narodne časti so se večinoma zvrstili procesi proti posameznikom, ki so bili običajno obsojeni v večjih skupinah. Največ je bilo procesov zaradi političnega sodelovanja z okupatorji; med temi so prevladovali procesi zaradi članstva v Kulturbundu. To je bila Švabsko-nemška kulturna zveza, nemške manjšine pri nas, predvsem na Kočevskam.

Pred sodiščem narodne časti je potekalo tudi nekaj odmevnejših procesov proti vidnejšim posameznikom ali skupinam. V Ljubljani sta odmevala proces proti članom Sosveta Ljubljanske pokrajine ter proti članom Narodnega gledališča. Odmevali so tudi nekateri procesi na Štajerskem in v Prekmurju, kot na primer proces proti predvojnemu poslancu in zdravniku dr. Francu Klaru, proces proti zdravniku dr. Francu Brezniku, proces proti odvetniku dr. Adolfu Salbergerju in soobtoženim ter proces proti dr. Frideriku Flecku in soobtoženim, med katerimi je bilo več posestnikov, obrtnikov, odvetnikov in zdravnikov iz Murske Sobote.

Sodišče slovenske narodne časti je od 4. julija, ko so se začele javne razprave, do 24. avgusta 1945, ko je bilo ukinjeno, obravnavalo najmanj 3852 oseb in jih 3025 obsodilo. Senati so izrekli trajno izgubo narodne časti 171 obtoženim, na lahko prisilno delo so obsodili 889, na težko pa 346 oseb. Popolno zaplembo premoženja so izrekli v 219 primerih, delno pa 133 obtoženim. Največ oseb so obravnavali prav mariborski senati.

Drugi večji proces zaradi gospodarskega sodelovanja z okupatorji je bil 21. avgusta 1945, prav tako pred senatom sodišča narodne časti v Ljubljani. Na njem so obsojeni predstavniki dveh velikih denarnih zavodov, in sicer Ljudske posojilnice ter Prometne banke.” Na zatožni klopi so se znašle naslednje osebe: dekan Matija Škrbec iz Kranja, župan Ježice Franc Sever, profesor Karel Dermastija, ravnatelj Ljudske posojilnice dr. Franc Kržan, posestnik Franc Leskovic, profesor Vojteh Hybašek, profesor dr. Alfonz Levičnik. Preostale žrtve procesa pa so bili še: ravnatelj gimnazije Josip Osana, nekdanji okrajni glavar Franc Maršič, profesor dr. Pavel Simončič, posestnik Ivan Keber, posestnik in univerzitetni profesor dr. Andrej Snoj, ravnatelj muzeja dr. Josip Mal in dr. Valentin Meršol. Piše portal Nova24TV.

Za povojno komunistično oblast je bilo delovanje Sodišča slovenske narodne časti poleti 1945 zelo pomembno predvsem z vidika izrečenih kazni, ki so imele dolgoročne posledice. Po razglasitvi pomilostitve konec avgusta so kazni zaplembe premoženja v korist države in izgube političnih pravic ostale v veljavi. Kazen odvzema državljanskih in političnih pravic je pomenila tudi izgubo volilne pravice, kar pomeni, da so bili obsojeni črtani iz volilnih imenikov in se zato niso mogli udeležiti volitev v narodnoosvobodilne odbore avgusta 1945 in novembrskih volitev v ustavodajno skupščino.

Odvzem volilne pravice s sodbami sodišča narodne časti je tako olajšal čiščenje volilnih imenikov. Zaplembe premoženja so olajšale delo pri kasnejših nacionalizacijah in pripomogle k nastanku državnega sektorja gospodarstva, tako na področju industrije, rudarstva in trgovine kot na področju kmetijstva.

In če Socialni demokrati mislijo, da smo še vedno v tistih časih, jim sporočamo – NISMO!

P.M.

 

 

Facebook
Twitter
LinkedIn

Blokiranje oglasov

Podprite nas tako, da onemogočite razširitve za blokiranje oglasov za naše spletno mesto v svojih brskalnikih in/ali antivirusnih programih.