Prejšnji torek je pri starem jezu v Solkanu utonil 10-letni deček iz Ljubljane. Med kopanjem je vodostaj Soče nenadoma narasle in pričel odnašati otroka v smeri rečnih brzic oziroma kajakaške proge.
Obupana starša sta zvedela za sinovo smrt šele pozno zvečer
Pretresena starša, ki na samem kraju dogodka nista bila prisotna, saj bil sin skupaj z dvema bratoma na počitnicah pri starih starših.
O nesreči, ki se je zgodila ob 16.30, sta bila obveščena šele nekaj po 21. uri, ko so na njuna vrata pozvonili kriminalistov. “Od ostalih dveh sinov, ki sta bila prisotna na kraju nesreče in sta nesrečo videla, sva kasneje izvedela, da sta že na kraju dogodka, takoj po nesreči, prosila prisotne ob njiju, naj naju pokličejo. Tako prisotni policist kot delavke CSD jima kljub prošnjam obeh sinov (6 in 12 let) tega niso omogočili,” sta zapisala starša. Takoj, ko sta izvedela za nesrečo, sta želela priti v stik z otrokoma, ki sta bila po besedah ljubljanskih kriminalistov v oskrbi delavk CSD. Kljub več klicem jima delavke CSD niso omogočile ne pogovora z otrokoma ne s starima staršema.
Do sina nikakor nista mogla priti
“Po uri vožnje do Nove Gorice sva po prevzemu otrok takoj želela do ponesrečenega sina. Delavke CSD so podale informacijo, da je bil ponesrečeni sin prepeljan v šempetrsko bolnišnico. V šempetrski bolnišnici niso imeli o tem nobenih informacij. Po četrt ure iskanja informacij so nas obvestili, da je bil sin prepeljan v ljubljanski Inštitut za sodno medicino. Dobila sva telefonsko številko, kjer naj bi dobila nadaljnje informacije o sinu,” sta opisala dogajanje. Čim prej sta želela priti do ponesrečenega sina, zato sta se takoj odpravila proti Ljubljani in prek telefona poskušala dobiti informacije od inštituta za sodno medicino, kjer pa jima niso omogočili videti sina, ker ni bilo prisotnega zdravnika. Po pomoč sta se obrnila tudi na policijo, a jima niso mogli pomagati. Naslednje jutro sta spet klicala na Inštitut za sodno medicino, kjer so ju napotili, naj ob 10. uri pokličeta na Žale, kar sta tudi storila. Ob omenjeni uri na Žalah niso imeli nobenih informacij in jima naročili, naj pokličeta ob 14. uri.
Končno sta še zadnjič videla svojega sina
“Ker sva bila popolnoma obupana in pretresena zaradi dogodka, sva se ob 13. odpravila na Žale in se oglasila pri vratarju, kjer sprejemajo preminule. Ta nas je ponovno napotil nazaj na Inštitut za sodno medicino, saj sina na Žalah še ni bilo. Po prejemu informacije, da bo sin odpeljan iz inštituta v kratkem, sva bila napotena na sprejemno pisarno Žal, da bi se dogovorili o možnosti za slovo. V sprejemni pisarni so nama razložili, da imajo določene postopke glede priprave pokojnikov ter nimajo dovolj prostora, da bi nam lahko omogočili slovo od sina še isti dan. Rekli so nam, da se lahko oglasimo naslednji dan ob 14. uri (30.7.), kljub temu da smo moledovali in pojasnjevali, da otroka sploh še nisva videla že od nekaj dni pred nesrečo. Ker sva bila zelo vztrajna pri svojih zahtevah, so nam Žale omogočile ogled v roku ene ure, ko sva končno le lahko prišla do svojega sina,” sta zapisala za Slovenske novice.
slika je simbolna
Sprašujeva se, kako je mogoče, da nama je bila kot staršema odvzeta pravica vedeti za nesrečo sina takoj, ko se je ta zgodila, in kako je mogoče, da naju o nesreči ni nihče obvestil še 5 ur po dogodku? Sprašujeva se tudi, zakaj in na kakšni podlagi je CSD otroka izoliral in onemogočil stik z nama kot staršema? Pet ur so skrbeli za otroka, a jima niso omogočili stika z nama. Sprašujeva se, kako je to mogoče? Kako je mogoče, da ju tudi niso predali na telefon, ko sva izvedela za tragedijo in sva ju želela slišati in potolažiti? Kako je mogoče, da v takšnih izjemnih in težkih trenutkih staršem ni omogočena niti informacija, kje je ponesrečeni otrok, še huje, nimajo možnosti priti do njega? Šele po nekaj ostrih besedah sva si izborila, da sva se od sina lahko poslovila dan po dogodku.
MG