Seznam znanih Slovencev, nekdanje tajne policije! 2. del

Vsak dan, bomo ekskluzivno na našem portalu e-maribor, predstavili nekaj dobro poznanih imen, ki so tako ali drugače bili povezani z UDBO. Predstavljamo vam 2. del seznama.

Razkrivamo imena najbolj znanih sodelavcev nekdanje tajne policije pri nas (2.del)

UDBA je nastala leta 1946, ko je bila OZNA razdeljena na civilni in vojaški oddelek: civilni del – UDBA in vojaška Kontraobavještajna sluţba – KOS. KOS je bil leta 1955 preoblikovan v Organ bezbednosti (OB), UDBA pa leta 1966 v Sluţbu državne bezbednosti (SDB). UDBA je v določenem času svojega delovanja, posebej po resoluciji Informbiroja leta 1948, pogosto zapirala (denimo na Goli otok) državljane na podlagi nezadostno utemeljenih obtožb. Nekateri obtoženci so v postopku celo izgubili življenja. UDBA kot jugoslovanska oziroma slovenska politična policija je bila organ za prepoznavanje in sankcioniranje političnih nasprotnikov v nekdanji socialistični Jugoslaviji. Zakon ji je dajal skoraj neomejene pristojnosti, ki so jih udbovci striktno izkoriščali pri nadziranju in zatiranju drugače mislečih. Udba pa je delovala tudi v tujini, kjer takšnih pristojnosti ni imela, zato je delovala podtalno. Opravila je niz podtalnih akcij, umorov, izsiljevanj in ugrabitev. Pri tem je uporabljala svoje agente in sodelovala z jugoslovanskimi in tudi tujimi civilisti. UDBA je bila razpuščena leta 1990 z razpadom Jugoslavije. *

MATEVŽ KRIVIC. Rojen 8. novembra 1942. Pravnik, publicist, civilno-družbeni aktivist. Leta 1961 maturira na klasični gimnaziji v Ljubljani. Leta 1961 se vpiše na pravno fakulteto v Ljubljani. Po končani prvi stopnji študija za zaposli kot organizacijski sekretar UK ZKS in študij prava dokončna ob delu leta 1968. Istega leta se kot strokovni sodelavec zakonodajnopravne komisije zaposli v slovenski skupščini. Jeseni 1970 se kot asistent zaposli na višji upravni šoli. Ukvarja se s temeljnimi pojmi države in prava ter z družbenopolitično ureditvijo SFRJ. Kot publicist v javnem prostoru deluje ves čas profesionalne kariere.  V UDBI je do leta 1990 deloval pod nadzorom! Poznamo ga, predvsem po tem, da se je močno boril za t.i. izbrisane.

BOGDAN BAROVIČ. Poslanec, nekdanji trboveljski župan, rojen 31. julij 1955 v Trbovljah.. Bogdan Barovič je diplomiral iz ekonomije leta 1988 na Poslovni fakulteti v Mariboru. Slovencem je postal znan kot novinar, do leta 1991 je bil zaposlen na RTV Slovenija, potem do leta 2000 na Radiu Trbovlje, delal pa je tudi na Kanalu A, POP TV … Kot član Slovenske nacionalne stranke je leta 1998 prvič kandidiral za župana Trbovelj, leta 2002 pa je bil za to funkcijo tudi izvoljen. Na parlamentarnih volitvah leta 2000 in 2004 je bil izvoljen v Državni zbor Republike Slovenije. 6. januarja 2008 je skupaj s Sašom Pečetom, Barbaro Žgajner Tavš in Boštjanom Zagorcem protestno izstopil iz poslanske skupine SNS, a se naslednji dan premislil in vrnil v poslansko skupino. V UDBI je do leta 1990 deloval pod nadzorom.

IVAN ZIDAR. Rojen, 30. oktober 1938, umrl 12. junija 2021, Po diplomi na ljubljanski Fakulteti za strojništvo (1968) se je zaposlil v podjetju Slovenija ceste v Ljubljani, sprva kot projektant, od 1971 je bil tu direktor Mehaničnih obratov, ki so postali največji proizvajalec opreme in naprav za predelovanje kamnin v Jugoslaviji, leta 1974 pa je bil imenovan za direktorja podjetja Slovenija ceste, istočasno pa je vodil Poslovno združenje gradbenih podjetij za izgradnjo avtocest in hidroelektrarn (GAST) v katero so bila združena podjetja Primorje Ajdovščina, Gradis in Slovenija ceste. V letu 1978 je prejel najvišje priznanje Gospodarske zbornice Jugoslavije – gospodarstvenik leta, nemška gospodarska zbornica pa mu je leta 1982 podelila posebno priznanje za zasluge pri krepitvi gospodarskih odnosov med obema državama. Prejel je tudi več visokih državnih odličij, med drugim je prvi v Sloveniji prejel nagrado PIARC za izjemne dosežke pri razvoju slovenske cestne stroke. Prek njega naj bi Ivan Maček izvajal večino svojih projektov na gradbenem področju. Leta 2008 je bila proti njemu in vodstvenim delavcem drugih gradbenih podjetij sprožena preiskava zaradi suma kaznivih dejanj s področja gospodarskega kriminala in kartelnega dogovarjanja (tako imenovana afera Čista lopata.] Neslavni konec »gradbenega barona«, kot so ga poimenovali mediji, je pomenil začetek stečajnega postopka podjetja SCT. Višje sodišče je marca 2013 Zidarja in še sedem soobtoženih za krive nepravilnosti v postopku javnega naročila za gradnjo novega centra za kontrolo zračnega prometa na brniškem letališču in jim dosodilo zaporne kazni.

JANEZ ZEMLJARIČ. Realko (1940/1941) in 3 razrede meščanske šole je obiskoval na Ptuju in opravil 1945 tu gimnazijske dopolnilne izpite. Pravo je študiral v Ljubljani in 1961 diplomiral. Od oktobra 1944 do konca vojne je sodeloval v NOB kot kurir in terenski delavec. Leta 1946 je bil član Občinske organizacije Ljudske mladine Slovenije Ptuj, 1947–1957 referent sekretariata za notranje zadeve LRS, 1957–60 predsednik komisije pri OK ZKS Ljubljana, 1960–61 sekretar OO SZDL Ljubljana, 1961–1966 predsednik organizacijsko-kadrovske komisije pri GO SZDL Slovenije, 1966–67 predsednik mestne konference SZDL Ljubljana, 1968–1973 direktor Kliničnih bolnišnic v Ljubljani, 1973–1978 namestnik republiškega sekretarja za nptranje zadeve, v letih 1975-76 direktor Službe Državne Varnosti (SDV). V letih 1978–1980 republiški sekretar za notranje zadeve, 1980–1984 predsednik Izvršnega sveta skupščine SRS (predsednik vlade),1984–1989 podpredsednik Zveznega izvršnega sveta (ZIS; podpredsednik vlade SFR Jugoslavije), nato predsednik delovne skupine za izvajanje avtocestnega programa v Sloveniji. Neposredno so mu bili nadrejeni:Milan Kučan, Stane Dolanc in Mitja Ribič. Zelo dobro je poznal politčno obrt in imel veliko zvez za uveljavljanje poslovnih potez, baje je bil izredno prebrisan. Nihče mu ni upal reči ne.

PAVLE GANTAR, rojen leta 1949. Diplomiral in magistriral je na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Leta 1989 je tudi doktoriral na Oddelku za sociologijo Univerze v Zagrebu. Bil je ustanovni član Odbora za zaščito človekovih pravic. Od marca 1994 do junija 2000 je bil član Vlade RS in minister za okolje in prostor, od januarja 2001 do decembra 2004 pa minister za informacijsko družbo.” Bil je član Liberalne demokracije Slovenije in leta 2004 izvoljen v Državni zbor. Leta 2006 je izstopil iz Liberalne demokracije Slovenije in se kasneje pridružil stranki Zares. Leta 2008 je bil kot predstavnik stranke Zares izvoljen na mesto predsednika Državnega zbora Republike Slovenije. Šifrant UDBE ga označuje kot sodelavca varnostne službe oboroženih sil SFRJ.

BOJAN KONTIČ. Rodil se je se 23. julija 1961, v Slovenj Gradcu. Že od svojega rojstva je živel v Velenju. Po končani osnovni šoli je zaključil poklicno elektro šolo, nato elektrotehniško in diplomiral na Visoki upravni šoli v Ljubljani. V letih 1983-1991 je bil zaposlen v Rudniku lignita Velenje. Leta 1993 je bil imenovan za sekretarja Izvršnega sveta Skupščine občine Velenje. To nalogo je opravljal vse do uvedbe lokalne samouprave, ko sem postal vodja Urada župana in splošnih zadev. Bil je tudi predsednik Območnega združenja borcev za vrednote NOB Velenje. Leta 1996 je bil prvič izvoljen za poslanca Državnega zbora Republike Slovenije na listi Socialnih demokratov.,  leta 1998 pa tudi za člana Sveta Mestne občine Velenje. Po tem pa je bil do smrti izvoljen za župana MO Velenje. Po hudi bolezni, je umrl 2. avgusta 2020.

se nadaljuje v torek 10. avgusta

Po zapisih gibanja OPS

M.G.

Facebook
Twitter
LinkedIn

Blokiranje oglasov

Podprite nas tako, da onemogočite razširitve za blokiranje oglasov za naše spletno mesto v svojih brskalnikih in/ali antivirusnih programih.