Stranka SD ima po Sloveniji vsaj enajst nepremičnin – med njimi so tudi poslovni prostori v Velenju na Prešernovi 1, kjer domujeta še tožilstvo in okrajno sodišče.
SPISEK NEPREMIČNIH KATEREGA SO KOMUNISTI DOBESEDNO POKRADLI LJUDEM
Socialni demokrati imajo v lasti 11 oziroma 12 nepremičnin v skupni površini dobrih 1753,99 kvadratnega metra. Dobili so jih kot pravna naslednica ZKS-SDP. Na ta način so prišli tudi do stavbe na Tomšičevi 5 v Ljubljani, kjer je danes Državni zbor, nekoč pa je imel tam sedež Centralni komite Zveze komunistov Slovenije. Po drugi svetovni vojni je stavbo na podlagi darilne in menjalne pogodbe od Banovine prevzela Komunistična partija Slovenije. Stranki demokratične prenove, so kot naslednici Zveze komunistov leta 1993 dovolili vpis v zemljiško knjigo. SDP (sedaj SD) je še pred tem podpisala menjalno in darilno pogodbo z vlado, ki jo je zastopal Drnovškov generalni sekretar Mirko Bandelj. V tej pogodbi je stranka že nastopala kot lastnik Tomšičeve – kljub temu pa so jo uspešno zamenjali za tako imenovano Moskovičevo vilo na Levstikovi 15 in poslovne prostore na Slovenski 9.
Zgodba o leta 1945 v Ljubljani zaplenjenih vilah je še ena v dolgem nizu komunističnega nasilja nad Slovenci. Ko so v začetku maja 1945 prišli v Ljubljano, so planili po najvrednejšem premoženju ljubljanskih meščanov. Ropanje je bilo sestavni del komunistične ideologije.
Albert Svetina – Erno, edini visoki predstavnik tedanjega komunističnega režima: “Ko so se oznovci in visoki partijski funkcionarji po nekaj dneh vselili v razna stanovanja in vile, so odhajali še k mizarjem v Vižmarje, kjer so pobirali pohištvo. Vse, kar so nakradli, se je potem zastonj delilo. Prostori v Slaviji so bili popolnoma založeni; na levi in na desni od vhoda so bila skladišča. Prihajali so predvsem Mačkovi sorodniki. Veliko jih je bilo: dvajset in več. Prihajali so, izbirali in odnašali. Zraven so bile Pepca Kardelj, Zdenka Kidrič in Vida Tomšič. Vse najboljše so pobrali. Bilo je kakor na mravljišču. Gost promet, ki je potekal po mestu, je nastal prav zaradi oznovskih aktivnosti. Vsepovsod so bile množične aretacije, vse je bilo na nogah podnevi in ponoči in vsenaokrog je bilo polno oznovcev,” je zapisal Svetina.
Za ljudi, ki so bili v Ozni ali pa na visokih partijskih položajih, je bilo treba preskrbeti stanovanja. Hodili so si jih ogledovat, po ključe so prihajali k Albertu Svetini, vendar so jih pogosto tudi vračali, ker so želeli najboljša stanovanja. Ker je veliko ljudi zbežalo, veliko stanovanj pa je Ozna zaplenila, je bilo na razpolago zelo veliko stanovanj. Vse je bilo prazno. Na Vrtači in za Bežigradom so bila odlična stanovanja, zelo lepe in udobne vile.
Še ta zanimivost. Ko je bil Tito v Ljubljani, je spal v Vidmarjevi vili, ki pa je bila po njegovem odhodu popolnima izropana. Iz nje so zmanjkale vse hišne dragocenosti. Vidmarjevi so jih namreč skupaj z denarjem hranili v posebnem sefu za neko sliko. (vir: Od osvobodilnega boja do banditizma)
To pa je dokument iz leta 1945, seznam nepremičnin, za katere so menili, da so primerne za njihove ministre in so jih zato kanili odvzeti. ta je bil namenjen dr. Milanu Lemežu, sicer rojenemu Mariborčanu, advokatu, ki je razporejal ukradeno nepremičnino. Na seznamu, poleg Moškovičeve vile, najdemo tudi Cekinov grad, ki je pripadal Adelini Kosler, njeni hčerki pa so očitno imeli namen odvzeti še dve nepremeičnini, eno na Vošnjakovi in drugo na Dvoržakovi. Na spisku je še modernistična vila Pirkmajer, ki stoji na Vrtači, v njej je po vojni živel Boris Kraigher.
Dokument “Komisija narodne imovine” predstavlja seznam nepremičnin, ki so se jim zdele primerne za njihove ministre in so jih zato kanili odvzeti. Če ne zlepa, pa zgrda. Nekateri so na primer za več let pristali v zaporu – le zato, da so si komunisti lahko prisvojili njihovo lastnino.
P.M.
.