Avtor MIZŠ

Kot glavni cilj Unesca so si zadali »prispevati k miru in varnosti s sodelovanjem držav na področjih izobraževanja, znanosti, kulture in komunikacij z namenom razširiti splošno spoštovanje pravičnosti, vladavine prava ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne glede na raso, spol, jezik ali vero« in to zapisali v Ustavo UNESCO. V UNESCO je trenutno včlanjenih 193 držav, med njimi je tudi Slovenija, sedež pa ima v Parizu.

Slovenija je postala članica Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo 27. maja 1992, kot 167. država po vrsti, in sicer pet dni po sprejetju med polnopravne članice Organizacije združenih narodov. Takratna Skupščina Republike Slovenije je istega leta ratificirala Ustavo Unesca in 18 mednarodnopravnih dokumentov, ki jih je ratificirala SFRJ, in po aktu o nasledstvu potrdila tudi, da Škocjanske jame ostajajo na seznamu svetovne kulturne in naravne dediščine, Sečoveljske soline pa vključene na seznam mednarodno pomembnih mokrišč v okviru Ramsarske konvencije.



Slovenska nacionalna komisija za UNESCO je bila ustanovljena leta 1991 kot stalno posvetovalno telo Vlade Republike Slovenije. Skrbi za uresničevanje UNESCO ciljev v Sloveniji, Urad za UNESCO kot njena strokovna služba, pa danes deluje pod okriljem Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport.

V času svojega članstva Slovenija uspešno sodeluje na Unescovih seznamih z več vpisi s področja naravne, kulturne, nesnovne in dokumentarne dediščine, v programih Človek in biosfera, Geoparki in Mednarodno pomembnih mokrišč ter prav tako v Unescovih znanstvenih programih preko svojih nacionalnih odborov. Med najvidnejšimi nacionalnimi programi v Sloveniji pa so UNESCO mreža pridruženih šol, UNESCO Mladinska platforma in nacionalni program L’Oréal – UNESCO »Za ženske v znanosti«.

V zadnjem desetletju se UNESCO kot organizacija skuša slediti vse hitrejšemu digitalnemu razvoju na vseh družbenih področjih in izvaja prepoznavne in uspešne aktivnosti predvsem pri uporabi novih tehnologij v izobraževanju. V zadnjih letih pa se osredotoča tudi na pomen umetne inteligence. Tako bo organizacija naslednje leto sprejela prvo mednarodnopravno standardizacijo za etiko umetne inteligence. V tem okviru poudarjamo ustanovitev prvega mednarodnega raziskovalne centra za umetno inteligenco pod okriljem UNESCO (IRCAI) s sedežem v Ljubljani.

Iz zgodovine UNESCO

V prvih letih obstoja je UNESCO pomagal pri obnovi šol, knjižnic in muzejev, ki so bili uničeni med drugo svetovno vojno, ter služil kot intelektualni forum za izmenjavo idej in znanstvenega znanja.

Ko so se mu v naslednjih treh desetletjih pridružile nove neodvisne države, je pozornost usmeril na dostop do izobraževanja za vse – dekleta in dečke – ter boju proti nepismenosti, ki še danes ostaja glavni izziv.

UNESCO je poleg tega uvedel tudi program za varovanje okolja in začel opozarjati na upadanje biotske raznovrstnosti planeta. S programom “Človek in biosfera”, ustanovljenim leta 1971, si je prizadeval za sožitje med ljudmi in njihovim okoljem kot eden prvih korakov v prizadevanju za trajnostni razvoj.



Leta 1960 je UNESCO sprožil poziv za ohranitev templjev Abu Simbel, zaradi gradnje Asuanskega jezu, in s tem spremenil pristop k varovanju kulturne dediščine. To je bil tudi začetek programa svetovne dediščine in znamenitega seznama, katerega cilj je varovanje krajev z izjemno univerzalno vrednostjo. Na teh temeljih se je razvilo varovanje treh dimenzij dediščine človeštva – materialne, nesnovne in dokumentarne – ter  spodbujanje spoštovanja kulturne raznolikosti.

Z razvojem multimedijskih centrov, z usposabljanjem novinarjev, s pomočjo vladam pri oblikovanju zakonov o medijih in s spodbujanjem k razvoju širokopasovnih storitev je UNESCO spodbujal svobodo izražanja, pravico državljanov do informacij in pomagal postaviti temelje družbe znanja.