Boštjančič, finančna Golobova zvesta “ovčka” očitno komaj čaka, da pride do volitev, da se reši bremena finančnega ministra. Sam je “potopil” že kar nekaj podjetij, upajmo, da ne bo še Slovenije. Se je pa oglasila ena od direktoric v večjem mednarodnem proizvodnem podjetju in Boštjančiču nalila čistega vina. Oglasila pa se je tudi Boštjančičeva bivša. Revež se še braniti ni mogel.
Na družbenem omrežju Linkedin se je oglasila dr. Verna Rejec in ministru Boštjančiču nalila čistega vina. Povzemamo njeno pisanje.
Kot direktorica kadrov v večjem mednarodnem proizvodnem podjetju vsak dan spremljam, kaj se dejansko dogaja na trgu dela. Zato me preseneča, da vlada kljub rekordno nizki brezposelnosti in hkratnemu pomanjkanju delovne sile vztraja pri ukrepih, ki gospodarstvu ne pomagajo, temveč ga dodatno obremenjujejo.
Moja razmišljanja spodaj, hkrati pa odprto vprašanje ostalim delodajalcem, ali se tudi vi srečujete s podobnimi težavami?
Dvig nadomestila za brezposelnost – signal v napačno smer
Že danes se srečujemo s primeri, ko zaposleni ob izteku pogodbe za določen čas ne želijo podpisati nove pogodbe, pa naj bo ta spet za določen čas ali celo za nedoločen. Namesto tega raje odidejo na zavod, kjer so kljub temu upravičeni do nadomestila. Vlada bi morala imeti jasne varovalke, da se ta sistem ne bo še dodatno izkoriščal, tokrat samo za več denarja.
Bolniške kot dopusti
Še ena rak rana so bolniške odsotnosti, ki se iz leta v leto podaljšujejo in množijo. Vse pogosteje se dogaja, da zdravniki odobrijo celo prehod čez mejo v času bolniške, kar se v praksi izrablja kot dovoljen dopust. Zaposleni se po takšni »bolniški« vrnejo v službo, pri tem pa jim ostane še celoten redni dopust, ki ga koristijo dodatno – strošek pa nosimo podjetja. Ali se bo naredil tudi kakšen ukrep za zajezitev tega? V podjetju smo imeli v zadnjih letih kar nekaj primerov, ko ZZZS ni poslal odločbe o podaljšanju bolniškega staleža pravočasno, ljudje so se zaradi tega seveda vrnili na delo – zdravi, sposobni opravljanja dela, dosegali v podjetju postavljene normative, itd. Potem pa je naknadno prišla odločba, da so za naslednjih X tednov še vedno nezmožni za delo. Kljub kar nekaj pritožbam z vsemi dokazi na ZZZS, so bile vse zavrnjene kot neutemeljene. Kako je to mogoče?
Skrajšanje delovnega časa za ”starejše” – kdo bo delal?
Nameravan ukrep skrajšanja delovnega časa za zaposlene nad 58 let se sliši lepo na papirju, a spet ne upošteva realnosti. Razlika med delavcem, ki 30 let dela v klimatizirani pisarni, in delavcem, ki 30 let dela fizično zahtevno delo v proizvodnji, je ogromna. Enoten ukrep za oba je nepravičen in neučinkovit.
Gospodarstvo financira vse – a kdo bo financiral gospodarstvo?
Najbolj zaskrbljujoče pa je, da vlada sredstva za vse te ukrepe črpa iz gospodarstva. Iz istega gospodarstva, ki se že zdaj bori s pomanjkanjem ljudi, visokimi stroški dela in vse manjšo konkurenčnostjo na globalnih trgih. Če bomo podjetjem jemali še dodatno sapo, dolgoročno ne bo vzdržno. Ko podjetja ne bodo več preživela, ne bo več niti davkov niti prispevkov, iz katerih se financirajo tovrstni ukrepi.
Čas za resničen dialog
Podjetniki in kadrovniki v proizvodnji vidimo stvari vsak dan: zaposlene, ki zavračajo pogodbe, bolniške, ki se spreminjajo v dopuste, prazne razpise za prosta delovna mesta. Naše izkušnje so realnost, ne teorija. Vlada pa bi morala te izkušnje slišati, preden sprejema ukrepe, ki gospodarstvo še dodatno potiskajo v kot.
Očitno se je Boštjančič ob tem vprašal, je sploh še sposoben za finančnega ministra in je Rejčevi odgovoril. Pri vsem skupaj pa se je oglasila še Boštjančičeva bivša. Tako je tekla komunikacija:
Eva Boštjančič Ja, Vesna, vsekakor premalo povezovanja med gospodarstvom in politiko. Res škoda, da se to dogaja, saj vse kar opisuješ, je bilo že vnaprej predvidljivo.
Vesna Rejec: Eva zdravo, hvala za tvoj komentar in podporo. Saj zato je pa še toliko bolj žalostno in nerazumljivo. Če bi se na pogovore povabilo zgolj pet strokovnjakov iz gospodarstva, ki se dnevno srečujemo z izzivi, bi dejansko lahko bili ti ukrepi bolj smiselni, racionalni in predvsem usmerjeni v dolgoročno in strateško usmerjeno uspešnost in podporo podjetij, kar je seveda pogoj za zdravo gospodarsko okolje in dolgoročno stabilnost državnih financ.
Klemen Boštjančič: Dvig nadomestila za brezposelnost je bil sprejet v okviru ESS, kljub jasnemu in glasnemu nasprotovanju ministrstva za finance in mene kot ministra. To sem tudi javno povedal – med drugim v dveh mojih LinkedIn objavah. S podobnimi argumenti, kot so vaši. Podobno je s skrajšanjem delovnega časa za starejše brezposelne. Kot sem v teh objavah zapisal, ni šlo za nikakršno vladno soliranje. Na vladni strani je to usklajeval MDDSZ, ki je pogosto na drugačnih stališčih kot MF. Ampak ključno vlogo pri tem je odigral GZS idr. gospodarska združenja, ki so ukrep visokega zvišanja nadomestil za brezposelne in skrajšan delovni čas soglasno podprla. Brez njihovega sodelovanja in podpore bi bilo to praktično nemogoče sprejeti. Paradoksalno pa prav ti isti akterji pogosto opozarjajo na pomankanje delovne sile, ki kroji usodo gospodarstva.
Vesna Rejec: Spoštovani g. minister, zahvaljujem se vam za vaš komentar. Vendar pa te ukrepe sprejema vlada, katere del ste tudi vi na (vsaj na papirju) najmočnejšem ministrstvu v državi. Prav tako bi se pri sprejemanju tovrstnih ukrepov moralo zagotoviti določene varovalke, da se sistem ne bo zlorabljal še bolj kot se že. V primeru višjega nadomestila bi bilo potrebno izvzeti zaposlene, ki se samovoljno odločijo, da ne želijo podaljšati pogodb za določen ali celo nedoločen čas. To bi se moralo razumeti kot ”odpoved iz strani zaposlenega” in pravica do nadomestila v tem primeru ne bi smela pripadati.
Ravno danes sem govorila z enim od predsednikov združenj, ki jih omenjate v svojem odgovoru, in pod črto mi je bolj ali manj pojasnil, da se s strani vlade (MDDSZ) večinoma pride s kupom za gospodarstvo nerazumno obremenjujočih predlogov, potem pa je stvar pogajanj, kaj bo šlo čez sito in kje naj gospodarstvo sklepa kompromise. Iz pozicije formalne moči. Ali res ne gre graditi na dolgoročnem partnerstvu, ki bi strateško gledalo tudi v prihodnost države, ne zgolj v naslednje volitve? Dobri 4% volilne podpore se na koncu izkažejo kot 100% glavobol gospodarstva, iz katerega se vsi ukrepi plačujejo. Do kdaj še?
Ubogi Boštjančič. Saj bo kmalu konec njegovih zagat. Samo še do marca 2026?