V današnjem nedeljskem intervjuju smo v našo družbo povabili Mariborčanko Marijo Rasteiger. Eno od še živečih otrok pred drugo svetovno vojno, zelo znane družine iz Slovenske Bistrice. Komunisti so starše pobili, otroke pa razselili.
Družina Mihaela in Marije Rasteiger je leta 1930, pri njunih 31 in 24 letih, v Slovenski Bistrici prevzela gostilno, mesarijo ter večje posestvo, na katerem so zaposlovali številne kuharice, natakarice in gospodinjske pomočnice. Gostilna je slovela kot izjemno prijazna in je bila poznana daleč naokoli. Imela sta 5 otrok. A je njihovo srečo skazila druga svetovna vojna. To je pričevanje njune hčere Marije Rasteiger. Z njo se je pogovarjal M.G.
Po vojni, ko je v Slovenijo prišla svoboda, pa ta ni bila nič kaj svobodna za to družino. Že meseca maja 1945 so partizani odpeljali najprej na zaslišanje, od tam so ju sicer spustili domov, a po dveh mesecih spet prišli sredi noči in oba starša odpeljali v zapor v Maribor, za kar otroci nismo niti vedeli. Šele stara mamam, ki je živela z nami nam je to potrdila. Poleg tega so partizani iz hiše pobrali vse vrednosti iz blagajne, torej vse dokumente, denar, zlatnino. Kmalu so se v hišo vselili vojaki. otroci in stara mama pa smo ostali brez denarja, hrane in oblačil.” Pripoveduje Marija.
“Vsi ti dogodki so bili za nas zelo pretresljivi, ” je za naš portal spregovorila hči Marija, ki danes šteje 88 let in nadaljuje. “To je bil velik stres za staro mamo, kot tudi nas otroke, saj nismo doumeli, kaj se pravzaprav dogaja in predvsem zakaj? Starši so ostali v zaporu vse do novembra 1945. Kaj se je potem zgodilo s starši ne ve nihče. Očeta in mater naj bi ubili v bunkerju na območju Slovenske Bistrice. A zakaj? Tega nihče! ne ve!
Komunisti niso le ubili staršev – otrokom so vzeli tudi otroštvo. Predstavljajte si: pri komaj dvanajstih letih je morala Marija zapustiti dom, hišo, v kateri je odraščala. Oditi je morala od staršev, ki jih ni nikoli več videla, ter od prijateljev in vsega, kar je poznala. Ob spominih na svoje ukradeno otroštvo se Mariji Rasteiger še danes večkrat zasolzijo oči.
“Komunisti so nas otroke natrpali na kamione in odpeljali. Nismo vedeli niti kam nas peljejo. Odpeljali so nas v neki zbirni center v Maribor, kjer je bilo veliko ljudi. Premraženi, lačni in žejni. V tisti skupini ljudi smo našli vsaj našo teto Ano in njenega sina. Vsaj zato, nam je bilo lažje. A komunisti so jutro začeli z lažjo, saj so nam rekli, da nas bodo odpeljali, da se bomo lahko srečali s starši. To se seveda ni nikoli zgodilo. V mrzli zimski noči so nas nagnali peš do železniške postaje, (približno 5 kilometrov hoje), kjer so nas strpali v živilske vagone. Vse moje brate in sestre, kot tudi našo staro mamo. V bistvu smo se podali na neznano pot,” pripoveduje hči Marija.
“Vagone so zaprli, da nismo vedeli kam nas peljejo. Bilo je zelo hladno, med vožnjo je snežilo. Tako smo bili prestrašeni, bilo nam je hladno, bili smo lačni in žejni. Potovali smo več, kot 14 dni. in prispeli na Madžarsko. Za tem pa smo čez nekaj dni spet potovali naprej, tokrat proti Avstriji. Takrat nismo vedeli, kam gremo. Tudi med to vožnjo je bila na vlaku prava groza. Nekateri ljudje so umirali, nekateri ječali od bolečin ali mraza. Med postanki so vojaki tudi kakšnega onemoglega strpali iz vagona in ga ubili. Končna postaja je bila Avstrija. Tam smo bili v neki leseni baraki. A vmes nam je umrla stara mama, ki mraza in naporov ni mogla prenesti. V Avstriji smo celo hodili nekaj časa v šolo. Smo pa kasneje le odpotovali nazaj v Slovenijo,” je dejala takrat 12-letna Marija.
“Tudi po vrnitvi v Slovenijo ni bilo nič lažje. V Avstriji smo obiskovali avstrijsko šolo in govorili nemško, zato smo bili po vrnitvi doma v šoli pogosto zasmehovani in odrinjeni. A čas je tekel dalje in odrasli smo – z ranami v duši zaradi otroškega trpljenja in z bolečino v srcu ob misli na mamo in očeta. Danes sem ponosna nase in na to, kar sem dosegla. Ob delu sem študirala in tudi uspešno zaključila študij. Delala sem v banki, tako v Mariboru kot v Ljubljani. Zdaj živim v pokoju, v Mariboru, v stanovanju, kjer so ostali le še spomini: stare fotografije na stenah, porumeneli časopisni izrezki … Najbolj pa me boli odnos aktualne politike do ljudi – to zaničevanje tistih, ki so nedolžno trpeli, in poveličevanje tistih, ki so povzročili vse to,” sklene Marija.
Mihael Rasteiger in žena Marija Rasteiger (roj. Bukovnik)
Danes je Marija velika domoljubka. Rada bere knjige in politične članke, spremlja televizijo, brska po internetu ter se udeležuje različnih srečanj in okroglih miz. Kolikor ji zdravje dopušča, se sprehodi po Mariboru, mestu, za katerega pravi, da je najlepše. Spomin na otroštvo in trpljenje pod komunizmom pa bo ostal za vedno.
Ob koncu si Marija želi le še to, da bi ji Bog namenil zdravja.
slike: arhiv Marije Rasteiger.