Vsako leto 26. decembra se Slovenci znova ustavimo ob prazniku slovenske samostojnosti in enotnosti – dnevu, ki nas spomni, kako dragocena in neponovljiva je bila odločitev za lastno državo.
To ni le praznik zgodovinskega dejstva, temveč praznik duha naroda, ki je znal stopiti skupaj, ko je bilo to najbolj potrebno.
Na plebiscitu decembra 1990 je slovenski narod pokazal izjemno zrelost in pogum. Ne glede na politična prepričanja, razlike ali osebne poglede smo takrat govorili z enim glasom. Enotnost, ki se je rodila v tistem trenutku, je bila temelj, na katerem je zrasla samostojna Republika Slovenija. Bila je izraz vere vase, v svoj jezik, kulturo in pravico do lastne prihodnosti.
Slovenija je majhna po velikosti, a velika po svoji zgodovini, ustvarjalnosti in srčnosti ljudi. Med Alpami, Panonsko nižino, Krasom in morjem se je oblikoval narod, ki je skozi stoletja ohranjal svojo identiteto, kljub pritiskom in preizkušnjam. Samostojnost ni bila podarjena – bila je izborjena z modrostjo, odločnostjo in odgovornostjo.
Ta praznik nas opominja, da država ni le ozemlje ali institucija, temveč skupnost ljudi. Je skrb drug za drugega, spoštovanje različnosti in zavedanje, da prihodnost gradimo skupaj. Enotnost ne pomeni enakosti, temveč sposobnost sodelovanja in iskanja skupnega dobrega tudi takrat, ko se ne strinjamo.
Ob dnevu samostojnosti in enotnosti se zato spomnimo prehojene poti, izkažimo spoštovanje vsem, ki so prispevali k nastanku države, in obnovimo zavezo, da bomo Slovenijo ohranjali kot dom svobode, pravičnosti in človeškega dostojanstva.
Naj bo ta praznik tih, a ponosen opomnik, da smo kot narod največji takrat, ko znamo stopiti skupaj. Slovenija je naša skupna zgodba – in njeno prihodnost pišemo vsak dan znova.