Ob spominskem obeležju pri Treh žebljih na Osankarici je potekala slovesnost ob obletnici padca Pohorskega bataljona. Za slavnostnega govornika na Osankarici pa so imeli predsednika vlade Roberta Goloba, ki je govoril nabuloze.
Golob, je na Osankarici dejal, da svoboda ni samoumevna, zahteva pogum, da se postaviš po robu močnejšemu, kar žal zahteva tudi žrtve, predvsem pa zahteva, da se nikoli ne predamo. Očitno je Golob govoril o prihajajočih volitvah, vendar je pozabil da ni več najmočnejši, še več, njegova Svoboda mu polzi iz rok. Sicer pa, so tako, kot vedno in kot velja za levičarje, zgodovino spet predrugačili. Pohorski bataljon, ni bil neka herojska organizacija, ampak komunistično-morilska tolpa, ki je pobijala, kradla, mučila in se izživljala nad nemočnimi Pohorci.
Nemci so 18. januarja 1943 v poročilu zapisali, da je “Banditenbande”, (Batska banda) oziroma Pohorski bataljon, do njenega uničenja izvedla »nič manj kot 105 roparskih« napadov in devet požigov. Člani “Banditenbande” pa so poleg tega še umorili, ranili ali odvedli okrog 30 oseb.
Ker se je v drugi polovici leta 1942 nabrala v Pohorskem bataljonu večja skupina prepričanih komunističnih revolucionarjev, so nekatere organizirano pošiljali »na teren«, kjer so opravljali razne dejavnosti, povezane z revolucijo. Pohorci, kateri so bili vedno delovni in pridni ljudje, so se Pohorskega bataljona bolj bali, kot Nemcev. Pohorski bataljon, so spremljali umori in povzročali so gorje mnogim mnogim ljudem. Tudi odposlanec iz Pohorskega bataljona, Janko Pihler – Don (morilec Sonje Oman – Darje v Mariboru 30. oktobra 1942), ki je bil »poslan« na posebne naloge v Maribor, je marca 1943 v Bezini pri Slovenskih Konjicah “med drugim likvidiral nemčurja” Furmana. Tudi on je že desetletja, skupaj z drugimi »osvoboditelji« Slovenstva čaščen na spomenikih in borčevskih proslavah.
Pri krajah niso bili borci Pohorskega bataljona nič drugačni. Seveda so lahko pokradli vse, kar so si zaželeli, ker drugače so znali groziti, mučiti in ubijati. Nakradene hrane so imeli za več mesecev. Koliko je je bilo, pove podatek, da je bilo na dan uničenja v Pohorskem bataljonu 70 partizanskih ust. Od skladišč je bilo eno v taborišču, v zemljanki blizu kuhinje, druga pa so bila v smeri proti Trem kraljem. V njih so imeli nagrmadene hrane za tri mesece. Vincenc Janko – Harkov je zapisal: “Imeli smo zlasti mnogo mesa in krompirja.” Štab štajerske IV. operativne cone pa je v poročilu glavnemu partizanskemu poveljstvu 10. januarja 1943 zapisal, da so imeli po izjavi Franca Rozmana – Staneta hrane za pet mesecev, če računamo eno kilo suhe hrane na človeka.
Nemci so tabor Pohorskega bataljona pri Osankarici na Pohorju napadli 8. januarja 1943. Do takrat so zbrali dovolj podatkov o tem, kje približno se nahaja. Seveda so bili Nemci kruti okupatorji. Vendar so bili takrat tudi edina oblast, ki je preganjala huda kazniva dejanja, zelo omejeno, a vendarle. Takšno tolpo, kot je bil Pohorski bataljon, bi povsod po svetu preganjala vsaka oblast.
V bataljonu je organiziranih 28 partijcev, 7 kandidatov, 16 skojevcev, skupno 51. Ker je bilo v Pohorskem bataljonu takrat 70 partizanov, ta številka pomeni, da jih je bilo krepko čez polovico komunistov, večina ostalih pa so bili pač njihovi simpatizerji. Če to ne bi bili, bi jih politkomisarska politika uničila. Tako je to bilo v partizanih – kljub floskulam, ki jih slišimo tu in tam, da pa so nekateri “navadni” partizani vendarle bili samo “narodnoosvobodilni” borci, ki naj ne bi imeli s komunizmom in revolucijo nič.
O kakšni svobodi pa je na Osankarici bluzil predsednik vlade Golob?
po viru: Družina.si