Na dan, ko se je odvila dražgoška proslava je prav, da zopet spomnimo na zapis Franca Kavčiča, ki je zapisal vso resnico glede “slavne” bitke v Dražgošah, ki jo je spremljal na lastne oči, In to je resnica, ki jo prikrivajo komunisti že vrsto let.
Tudi tokrat se je v Dražgošah zbrala levičarska smetana, ki jim ni mar za zgodovino in jim ni mar za resnico. A tako dela levičarska elita od Roberta Goloba do Zorana Jankovića, tudi 84 let kasneje – laže! Tu pa je izpoved Franca Kavčiča, preživelega domačina iz Dražgoš-
Ko so med drugo svetovno vojno Slovenijo razkosali okupatorji, so Nemci zasedli Štajersko in Gorenjsko, tako je pod nemško oblast prišla tudi vas Dražgoše. Pred vojno je bilo v Dražgošah 81 hiš in 444 prebivalcev, po štetju leta 1948 pa je bilo tu samo še 209 ljudi. Dražgošani so bili kmetje, gozdni delavci, oglarji in vozniki (furmani). Zaradi pridnosti vaščanov in njihove miroljubnosti je v vasi vladalo blagostanje. Vojne niso domačini niti opazili, vse dokler tja niso prišli partizani.
Cankarjev bataljon je prišel v Dražgoše v noči s 30. na 31. 12. 1941. Prišli so iz Poljanske doline čez Pozirno, Sv. Mohor (Zabrekve) in Kališe. Vas je imela zelo dobro lego za umik na Jelovico, če bi Nemci morda napadli. Snega je bilo zelo veliko, vsaj meter in pol, vendar so imeli vozniki lesa dobro utrjene poti z Jelovice. Vas je bila razpotegnjena, vendar so bile hiše na kupu, tako da so imeli partizani hrane in prenočišč dovolj. Za takratni čas so bile Dražgoše bogata vas.
To je partizanom dišalo, saj tako ne bodo ostali ne lačni ne žejni, kajti vedno so radi kradli po vaseh. Cankarjev bataljon je prišel v Dražgoše v dveh skupinah. Glavni štab so imeli na domačiji Pr‘ birt Na pečeh. Partizani so bivali po hišah, v hlevih in sokolskem domu. Na novo leto zvečer je bil prvi miting (1. 1. 1942), drugi miting pa so organizirali 6. januarja 1942 v sokolskem domu. Glavni govornik na drugem mitingu je bil Stane Žagar, ki je govoril, da so v Dražgoški republiki tako rekoč svobodni, da so dobro oboroženi in da bodo branili Dražgošane pred Nemci. Torej nekaj, kar se nikoli ni zgodilo.
Ob začetku bojev partizanov z Nemci so domačini prosili partizane naj odidejo iz vasi, ker so Nemci premočni, da bi jih partizani lahko premagali. “Pojdite iz vasi! Jaz vem, kaj je vojska in vojna, ker sem bil v prvi svetovni vojni. Nemci tega ne bodo dopustili. Ljudje bomo nesrečni, vas pa bodo premagali ali pa se boste morali umakniti. Pripravljeni smo vam voziti hrano na Jelovico, samo pojdite iz vasi!” jih je rotil oče Franca Kavčiča.
Možje, ki so bili za to, da bi se umaknili in so vodstvo tudi prosili, da to storijo, so morali odstopiti. Tudi komandir čete, tovariš Pečnik, je menil, da se je treba umakniti iz vasi. Zato so ga kmalu odstranili iz svojih vrst. A partizani so ostali in tako zapisali smrtno obsodbo za Dražgošane. Nemci so v petek, 9. januarja 1942, ob 8. uri zjutraj najprej začeli prodirati v Dražgoše. Vas so napadali vsak dan. Vse do nedelje 11. januarja, ko so partizani klonili. Oziroma bolj rečeno pobegnili na Jelovico, domačine pa pustili v milost in nemilost Nemcem, kateri so ubili 21 ljudi. V Dražgošah je padlo sedem partizanov in 27 Nemcev. Trditev, da je padlo sto ali več Nemcev, nikakor ne drži. Vseh ranjenih Nemcev pa je bilo 14.
Nič junaškega torej, niso naredili partizani v Dražgošah. Če bi se umaknili na Jelovico, za kar so jih prosili domačini, do takega pokola domačinov zagotovo nebi prišlo. Partizani tako vas, kot so Dražgoše niso izbrali naključno. Vas so izbrali načrtno. Med partizani se je govorilo: “Take farške vasi pa res ni škoda.”