Je lahko levičar še bolj nor? Ekstremno leva levičarska smetana se je zbrala na novinarski konferenci, da bi obsodila SDS in izraelsko zasebno obveščevalno agencijo Black Cube, ki naj bi stala za prisluhi strani Anti Corruption 2026.
Na slovenski politični sceni smo že videli marsikaj, toda novinarska konferenca, ki so jo pripravili predstavniki skrajno levega aktivističnega in medijskega kroga, je ponovno pokazala, kako daleč so nekateri pripravljeni iti, da bi zakrili bistvo problema. Namesto da bi javnost dobila odgovore o domnevni korupciji, političnih povezavah in lobističnih omrežjih, so se govorniki raje ukvarjali z vprašanjem – kdo je prisluhe posnel.
Povod za burno reakcijo levice so bili posnetki, ki jih je objavila stran Anti Corruption 2026. Na njih je mogoče slišati odvetnico Nina Zidar Klemenčič, ki v sproščenem pogovoru razlaga, kako naj bi v Sloveniji deloval politično-gospodarski sistem. Govori o medsebojnih uslugah, političnem lobiranju in vplivu nekdanjega predsednika Milan Kučan. V pogovoru se omenjajo tudi konkretna imena – med drugim finančni minister Klemen Boštjančič, minister za gospodarstvo Matjaž Han ter ljubljanski župan Zoran Janković, in sicer v kontekstu domnevnih nepravilnosti in korupcijskih praks.
Toda namesto da bi omenjene izjave sprožile resno razpravo o vsebini, se je del leve politične in aktivistične elite zbral na novinarski konferenci, kjer so poskušali pozornost preusmeriti drugam. Na odru so stali ravno pravi ekstremni levičarji skupaj: direktorica Inštitut 8. marec Nika Kovač, novinar revije Mladina Borut Mekina, raziskovalec družbenih omrežij Filip Dobranić ter izraelski komunikacijski strokovnjak Achiya Schatz. Njihovo sporočilo pa lažnivo, butasto in nepreverjeno: “Za prisluhi naj bi stala opozicijska Slovenska demokratska stranka (SDS) in izraelska zasebna obveščevalna agencija Black Cube.” Seveda za to nimajo direktnih dokazov. Oslanjajo se nea neke letalske potnike, ki so iz Izraela pripotovali v Slovenijo. Nekdo naj bi se srečal tudi z Janšo. Je pa to neka nova oblika neumnosti leve politične opcije, ki želi tik pred državnozborskimi volitvami skušali ustvariti vtis velike mednarodne zarote.
Pri tem pa je najbolj presenetljivo, česa na novinarski konferenci ni bilo slišati. Ni bilo resnih vprašanj o vsebini posnetkov. Ni bilo zanimanja za domnevne politične dogovore, za lobistične mreže ali za sistem, ki naj bi po besedah Zidar Klemenčičeve deloval v ozadju slovenske politike. Namesto tega je bila vsa energija usmerjena v iskanje krivca za to, kdo je pogovor posnel in objavil.
Takšna logika je simptom širšega problema slovenske politične levice. Ko pridejo na dan informacije, ki mečejo slabo luč na njihove politične in interesne kroge, se razprava ne vrti okoli vprašanja, ali so navedbe resnične. Razprava se preusmeri na to, kdo jih je razkril.
Za del leve aktivistične scene očitno ni problem korupcija ali politično zakulisje. Problem je razkritje. In prav v tem se skriva paradoks celotne zgodbe: tisti, ki se najglasneje razglašajo za borce proti korupciji, se ob konkretnem primeru najprej vprašajo – kdo si je drznil to pokazati javnosti.
Pa smo mislili, da smo pri levici videli že vse. A kaj tako norega zagovoto ne!