Po tem, ko se je poklapani in nesposobni Robert Golob zavedel, da ne more sestaviti vlade, ker z njim, razen dveh levičarskih oprod noče z njim sodelovati, so svoje sovraštvo tako v parlamentu, kot tudi na družbenih omrežjih začeli skrajni levičarji.
Neuspehi pri oblikovanju stabilne koalicije so del demokratičnega procesa. Vendar pa je odziv dela političnega prostora – predvsem v obliki zaostrene retorike in javnega obračunavanja – zaskrbljujoč. Namesto samorefleksije in iskanja kompromisov smo priča stopnjevanju napetosti, ki se selijo iz parlamenta na družbena omrežja, kjer se meje sprejemljivega govora očitno brišejo.
Posebej problematični so primeri, ko izvoljeni predstavniki ljudstva uporabljajo retoriko, ki implicira izključevanje ali celo simbolno nasilje nad političnimi nasprotniki. Izjava poslanke Lena Grgurevič je sprožila burne odzive prav zato, ker presega mejo politične kritike in odpira vprašanje odgovornosti javnih funkcionarjev za svoje besede. V demokraciji je kritika nujna – toda ko ta preide v radikalizacijo jezika, se začne razkrajati temeljni okvir dialoga. Politične nasprotnike imenovati za skrajne, tiste, ki ne želijo sodelovati z Golobom zmerjati z oprodami in na koncu želeti smrt “janšizmu” pa presega vse meje dobrega okusa.
Če želi Slovenija ohraniti demokratično zrelost, bo potreben jasen odmik od takšne retorike – na vseh straneh. Kritika mora ostati ostra, a utemeljena. Nasprotovanje mora biti odločno, a ne sovražno. Predvsem pa morajo tisti, ki zasedajo najvišje funkcije, razumeti, da njihove besede niso le mnenja, temveč zgled.
Na žalost Mariborčani nismo z izvolitvijo poslanke Grgurevič, dobili nobene vrednosti ali izboljšave, tudi z njeno sovražno retoriko v parlamentu ne?