Poletje leta 1942 je bilo za prebivalce Šentjošta in okoliških zaselkov eno najbolj krvavih obdobij druge svetovne vojne na Slovenskem. Pa ne zaradi Italijanov, niti ne Nemcev, ampak partizanov, ki so pokazali svoj krvoločni obraz.
Poleti 1942 se na območju Šentjošta ni odvijal le boj proti italijanskemu okupatorju, ampak tudi vse bolj izrazit notranji spopad med partizanskim gibanjem pod vodstvom dveh krvnikov slovenskega naroda Edvardom Kardeljem in Borisom Kidričem ter delom podeželskega prebivalstva, ki se z revolucijo ni strinjal in je bil nevtralen. Mnogi zgodovinarji ugotavljajo, da je bilo vodstvo Komunistične partije poleg odpora proti okupatorju usmerjeno tudi v revolucionarni prevzem oblasti.
Ljudje, ki niso podpirali komunističnega gibanja ali so mu nasprotovali, so bili pogosto označeni za “narodne sovražnike” ali “izdajalce”, čeprav niso sodelovali z okupatorjem. Umori uglednih kmetov, gospodarjev in družinskih očetov so tako služili kot opozorilo drugim, naj se ne upirajo partizanskemu gibanju oziroma revoluciji.
SIROTE ,KI SO JIM NA OBMOČJU ŠENTJOŠTA, POLETI 1942, STARŠE UMORILI KOMUNISTIČNI PARTIZANI
Ne samo umor staršev,zločin je tudi nad malimi otroci,ki še kako rabijo mamo,očeta,topel dom…Vse to so jim vzeli.
Sramota za SLO, da so ti zločini nekaznovani! Kje imamo Slovenci moralo?… pic.twitter.com/ZLfeiPsMYw— Huda jama 1945 (@DrustvoHudajama) July 9, 2025
Otroci ob mrtvi materi
V le nekaj dneh, med 31. julijem in 4. avgustom, so partizanske enote ubile številne domačine. Nedolžne matere in očete. Za njimi pa so ostali otroci, ki so čez noč postali sirote. Po nekaterih zgodovinskih virih je bilo v tem času ubitih 13 staršev iz devetih družin, brez staršev pa je ostalo okoli 50 otrok. Ti dogodki so močno zaznamovali življenje kraja in ostajajo boleč del slovenskega zgodovinskega spomina.
Ena najbolj pretresljivih zgodb prihaja iz družine Bradeško. V noči na 1. avgust 1942 so bili na Koglu ubiti zakonca Franc in Ivana Bradeško. Za njima je ostalo pet otrok.
Ko so domačini naslednje jutro prišli na kraj tragedije, jih je pričakal prizor, ki se je za vedno vtisnil v spomin prič. Štiriletna Rezika in dveletna Francka sta sedeli ob mrtvi materi in pazili na najmlajšega bratca, starega komaj šest tednov. Da ga ne bi zeblo, sta ga pokrili z materino okrvavljeno ruto. Otroci še niso razumeli, da se njuna starša ne bosta nikoli več vrnila.
Hiša je zgorela, dojenčica pa umrla
Prav tako pretresljiva je usoda družine Jesenovec. Partizani so ubili zakonca Alojza in Ivano Jesenovec. Za njima so ostali trije otroci.
Petletni Ludvik in triletna Julči sta bila najdena ob mrtvih starših, medtem ko je najmlajša hčerka Ljudmila, ki še ni dopolnila enega leta starosti, umrla v požaru domačije, potem ko je bila hiša požgana. Družina je bila tako v eni sami noči skoraj popolnoma izbrisana.
Štirje otroci brez doma in brez staršev
Med žrtvami sta bila tudi zakonca Jakob in Marija Šubic iz Možinetove domačije. Umorjena sta bila skupaj z več domačini v gozdu nad Kajndolom.
Za njima so ostali štirje otroci. Najmlajši je bil star komaj sedem tednov. Nekaj dni po umoru staršev je bila požgana še domačija, zato otroci niso izgubili le očeta in matere, ampak tudi svoj dom. Zanje so nato skrbeli sorodniki in vaščani.
Številne družine so ostale brez očetov
Med ubitimi so bili tudi številni očetje velikih družin. Janez Kogovšek je za seboj pustil deset otrok, Janez Oblak osem otrok, Janez Demšar pet otrok, Julijana Lešnjak pet otrok in Janez Jankovec štiri otroke. Vojna in revolucionarno nasilje sta številne otroke zaznamovala za vse življenje.
Rana, ki ni nikoli povsem zacelila
Usoda šentjoških sirot ni le zgodba o vojni, temveč predvsem zgodba o otrocih. Ti niso odločali o politiki, ideologiji ali vojskujočih se straneh. Niso se ukvarjali s politiko. Hoteli so samo normalno živeti. Čez noč so izgubili najbližje, mnogi tudi streho nad glavo in občutek varnosti. In to ne od Italijanov, ki so okupirali tudi okolico Šentjošta, ampak od partizanov. Od lastnega naroda.
Njihove življenjske zgodbe opominjajo, da je vsaka vojna predvsem tragedija ljudi. Še posebej otrok, ki posledice nasilja nosijo vse življenje. Zato šentjoške sirote ostajajo simbol trpljenja civilnega prebivalstva med drugo svetovno vojno in opomin, da se podobne tragedije ne bi nikoli več ponovile.
Članek temelji na objavljenih zgodovinskih pričevanjih in raziskavah o dogodkih v Šentjoštu poleti 1942. Med najbolj podrobnimi opisi je članek zgodovinarja in publicista Iva Žajdele v reviji Družina, ki povzema usode družin Bradeško, Jesenovec in Šubic ter navaja, da je v nekaj dneh brez staršev ostalo okoli 50 otrok.