Kako malo je potrebno, da je človek srečen in zadovoljen v duši. A v kakšni državi sploh živimo? To se sprašujemo v tej zgodbi ob kateri smo tudi mi zajokali. Zato smo se odločili, da pomagamo tudi mi, v uredništvu e-Maribor!

Z zadnjim evrom pomagala Krisu

Zgodba majhnega Krisa iz Kopra, ki je povezal vso Slovenijo in so dobri ljudje, zbrali več kot 3.800.000 evrov, je s sabo povezala tudi nekaj drugih srce parajočih ter nadvse čustvenih zgodb in zgodbic. Ena takšnih, ki je tudi zelo žalostna prihaja iz SV Slovenije. Upokojena 62-letna Cvetka Talaber, je slogan „za Krisa vsak evro šteje“ vzela dobesedno in mu poslala en evro, zraven pa je poslala tudi fotografijo laboda iz Soboškega jezera. Na hrbtni strani fotografije je zapisala, kaj si misli in zakaj fantku ne more poslati več denarja.

„Jaz sem v ponedeljek napolnila 62 let, ti še dve ne, a imava skupno to, da sta naši dušici bele barve. Če že niso meni zdravniki, ZZZS, ali ljudje pomagali iz Amerike pripeljati potrebni aparat, ti bom jaz pomagala čeprav z enim samim evrom. Več nimam, saj od sobote nisem nič jedla (pisala je v sredo, op.p.), kajti moja invalidska pokojnina je zadosti le za položnice. Politika me raje pusti umreti od pomanjkanja. Ti si še premlad, da bi to razumel, a jaz tu bom preko misli pošiljala borben duh, da boš zmagovalec, jaz pa najsrečnejši človek. Ta labod je zate. Nesi ga s seboj in ko ga pogledaš se do ušes nasmej in dal ti bo moč. V mislih in srcu si z mano, čeprav se ne poznava“, je na hrbtni strani fotografije napisala gospa Cvetka Talaber.

Cvetka živi sama v večjem večstanovanjskem bloku. Jezna je na politike, ki ne vedo voditi državo, ki bi lahko bila prijaznejša za vse državljane. Cvetka je bila 26 let zaposlena, nato se je hudo poškodovala in je po večletnem zdravljenju, terapijah in bolniškem staležu, končala kot invalidska upokojenka. Danes prejema 489 evrov, in ko poravna vse obveznosti, ji za hrano ostane zgolj 60 evrov, o nakupu kakšnega oblačila, obutve ali počitnicah pa lahko le sanja. Po drugi strani pa vedno skuša pomagati drugim, vsaj z minimalnim zneskom.

„In ko sem pred dnevi ostala brez denarja, imela sem en sam evro. Šla sem na CSD Murska Sobota, kjer sem jih prosila za nekaj živilskih izdelkov in dejala, da bom zadnji evro namenila za Krisa. Morala sem ga poslati v pismu, saj bi na pošti morala za nakaznico plačati dodatnih 1,5 evra, kar nisem imela. Bila sem na soboški Kamanšnici, kjer mi se je prijazno približal labod, da sem ga lahko fotografirala in sem imela lepo fotko za Krisa, kateri sem priložila eni evro. Labod prinaša srečo in Kris jo dejansko potrebuje. Prepričana sem, da jo bo odnesel fantu, in jaz se bom takrat smejala in bom srečna, ko bo Kris normalno zaživel brez vseh težav in zapletov“, razlaga Cvetka.

Takih zgodb, kot je ta ne slišiš pogosto. Pri 62 letih si tako primoran dobesedno stradati. In državi ni mar zate. A ta zgodba je vredna občudovanja. Ko bi bilo v Sloveniji še veliko takih Cvetk, bi bila Slovenija veliko bolj prijazna. In za to gesto, se Cvetki tudi mi zahvaljujemo in zato, da ji država ne bo vzela še davka, ji bomo z uredništva (takoj ko dobimo Cvetkin naslov) poslali tudi nekaj denarja, tako, kot ga je ona Krisu, v kuverti!

V kolikor bi želeli pomagati tudi vi, na kakršenkoli način, nam to sporočite. In hvala, da delite to zgodbo med prijatelje!

vir: Sobota.info

uredništvo portala e-Maribor