Jože Pučnik je bil, politično gledano, najbolj izrazit disident v času komunističnega režima v Sloveniji. Zaradi njegove izjemno pokončne drže pri kritiki komunističnih političnih nesmislov konec 50. let se je režim nad njim hudo znesel.
Najprej razložimo besedo desident. To je oseba, ki se ne strinja z uradno ideologijo, oblastjo ali režimom in to tudi javno izraža. Najpogosteje se izraz uporablja za ljudi, ki so v totalitarnih ali avtoritarnih sistemih odkrito nasprotovali vladajoči politiki. In tak je bil tudi Jože Pučnik. Pokončen iz zrel mož, ki je pred smrtjo vendarle dosegel tisto, za kar se je zavzemal. za svobodno in neodvisno državo Slovenijo.
Jože Pučnik (1932–2003)
Že junija 1952 se je gimnazijec Jože Pučnik prvič srečal z Udbo, in to z mariborsko, zaradi sodelovanja in pisanja v dijaškem listu Iskanja. Udba je Pučnika aretirala 31. oktobra 1958, a novembra o tem udbovci političnim šefom še niso poročali, le to, da je zaradi spornega članka Naša družbena stvarnost in naše iluzije.
Pučnik je v članku kritično analiziral jugoslovanski socialistični sistem, predvsem pa nasprotje med uradno ideologijo in realnostjo. Opozarjal je, da je oblast ustvarila iluzijo o svobodi in demokratičnosti, v resnici pa so obstajale cenzura, politični pritiski in represija. Kritiziral je samoupravni socializem, ker ni omogočal resnične družbene odgovornosti in odprte razprave. Zapisal je, da oblast sama ustvarja „družbene resnice“, ljudje pa jih nekritično sprejemajo – to pa vodi v kolektivno slepoto in nevarne zablode. Poudaril je, da je nujno potrebno kritično mišljenje, odprt dialog in soočanje z realnimi problemi, saj brez tega družba ne more napredovati.
Jože Pučnik, kot zapornik, leta 1959, Slika Družina
Članek je bil v resnici intelektualna in moralna kritika režima, napisana v filozofsko-sociološkem tonu, ne kot neposredno politično agitiranje. Vendar pa je bil v očeh komunistične oblasti to „sovražen napad na družbeni red“, zato so Pučnika 31. oktobra 1958, aretirali Kasneje so ga izključili iz univerze in obsodili na zaporno kazen.
Udbovci so decembra 1958 slovenskemu komunističnemu vodstvu poročali o naslednji izmišljotini: V preiskavi proti Jožetu Pučniku so dejali, da se je ugotovilo, da je že več kot leto dni zavestno zbiral in organiziral zaupnike v ilegalno organizacijo za ‘izvedbo revolucije. Še huje pa so se zlagali, da je postopoma nameraval prevzeti v svoje roke razne družbene organe in na koncu tudi politično policijo. Zasliševanja so bila dolga, izčrpavajoča in večkrat ponavljajoča. Namen UDBE ni bil vedno pridobiti »priznanje«, ampak psihično zlomiti človeka, da bi postal ubogljiv ali se umaknil iz javnega življenja. V Udbinem Letnem poročilu za leto 1958 piše: “Preiskava je trajala 55 dni. Zaslišanih je bilo 73 prič in sicer 48 v Ljubljani, 28 v Mariboru, 3 v Celju, 3 v Gorici, 2 v Beogradu in v Bileći. Tožilstvu so bili predani: Jože Pučnik in Jože Močnik (oba v zaporu), Veljko Rus, Taras Kermauner in Veno Taufer (vsi trije na svobodi). Pučnik je bil obsojen na 9 let zapora.
Kmalu po prvi izpustitvi je Pučnik spet začel pisati za komunistično oblast kritične članke. Leta 1964 je bil ponovno aretiran in obsojen zaradi »sovražne propagande« (tokrat so mu očitali, da je širil »laži« o Jugoslaviji). Tokrat je dobil 2 leti zapora, ki ju je tudi prestal. Vsakokrat so go neumorno zasliševali, mučili in ga poniževali.
Pučnik je sam večkrat dejal, da so ga želeli predvsem moralno zlomiti. Ni šlo le za mučenje v fizičnem smislu, ampak za ponižanje in zastraševanje, da bi prenehal kritizirati režim in se umaknil v tišino. On pa je kljub dvema zapornima kaznima nadaljeval z delom in ostal ena najpomembnejših disidentskih osebnosti v Sloveniji.
Po drugi obsodbi mu je bilo onemogočeno delo in študij v Sloveniji, zato je bil prisiljen oditi v Nemčijo, kjer je nadaljeval študij in akademsko kariero. Konec maja 1967 je UDBA poročala: »Bivši perspektivaš Jože Pučnik se trenutno nahaja v ZR Nemčiji. Je štipendist hamburške univerze (prejema 500 nemških mark mesečno), kjer hkrati dela kot demonstrator pri profesorju Hausmannn-u. Politično se jo popolnoma pasiviziral. Zagrizel se je v študij.
Jože Pučnik se je iz Nemčije vrnil v Slovenijo šele leta 1989, ko so se začeli oblikovati prvi demokratični krogi in opozicijska gibanja proti enopartijskemu sistemu. Takrat se je vključil v politično dogajanje, postal soustanovitelj Slovenske demokratične zveze (SDZ), predhodnice današnje SDS in nato vodja koalicije DEMOS, ki je Slovenijo pripeljala do plebiscita in osamosvojitve.
To so bile Pučnikove, življenjske sanje, ki jih je sanjal v Nemčiji skoraj 30 let. Pučnik sam je po osamosvojitvi pogosto poudarjal, da ni šlo za njegovo osebno zmago, ampak za zmago naroda. Kljub temu mu danes večina zgodovinarjev in politikov priznava posebno mesto – brez njegove odločnosti in moralne avtoritete bi bila pot v osamosvojitev precej težja.
Po viru portala Družina, (Pričevanje Igorja Omerze v knjigi Velikani slovenske osamosvojitve in Udba)