Po vojni je oblast jugoslovanskega komunističnega režima imela koncentracijska taborišča, tudi za otroke, za otroke »ljudskih sovražnikov«. Bolj poznan je Petriček, manj pa je taborišče Strnišče v sedanji občini Kidričevo. Tam so umirali tuli tudi najšibkejši – otroci.
Otroke so odvzeli materam in jih peljali neznano kam
Terezija Tomažič so jo s tremi brati in drugimi otroki z vlakom v vagonu prepeljali iz Strnišča (današnjega Kidričevega) v Ormož. Preden so se usedli na vagon, je starejšemu bratu uspelo nabrati korenje z bližnjega vrta, nato pa ju je na poti proti Ormožu pričakal potniški vlak, na katerem je sedela starejša gospa, ki jima je skozi okno vrgla štiri palačinke. Te palačinke in korenje so rešili te štiri otroke. Sprva so nam dajali hrano, jedli smo koruzna zrna in krompir, veliko otrok pa je jedlo surov krompir, kar je kmalu povzročilo smrt, saj je bilo veliko takih, ki so že prišli oslabljeni in kmalu umrli. Večinoma so bili mlajši otroci,« je v svojem pričanju povedala Terezija Tomažič. Po treh mesecih ju je prišla iskat mati, a ko sta prišla domov, nista mogla več vstopiti v svojo hišo, ker so jim zaplenili in nacionalizirali premoženje.
Ponosni nasledniki, ste ponosni na to? pic.twitter.com/rQJF7bxhY9
— Gibanje v podporo vladi Janeza Janše (@VPodporo) November 5, 2021
Maria Joher je povedala: »Moj sin je umrl v mojem naročju zaradi podhranjenosti. Danes se z grozo spominjam, da so v mojem naročju vsak dan umrli trije otroci, ki so nadomestili matere, ki so izginile ali umrle. Pokopali so jih ponoči.”
V Ormož je z vlakom z vagonom prispel tudi Franc Hebar . Franc Hebar se je spomnil tudi, da so nekateri starejši fantje poskušali pobegniti iz gradu, pa tudi, da jih je stražar privezal na drevo in jih ustrelil v noge.
Sestri Marjeta Knes in Cecilia Meschnig pričata, da so ju v Ormož prepeljali s tovornjakom. Po njihovem pričevanju je skoraj vsak dan umrl vsaj en otrok, v gradu pa jih je več kot tisoč. Prati jih je bilo treba v koritu za krmo za živino. Zgodilo se je tudi, da je eden od otrok padel in umrl v globoki straniščni odprtini, ki je bila izkopana za grajskim obzidjem, in z dvema tramoma zdrsnil oziroma se zaradi svoje šibkosti ni mogel držati.
Je bilo treba otroke poslati v smrt, ponosni nasledniki? @strankaSD pic.twitter.com/MwYdwrfhsH
— Gibanje v podporo vladi Janeza Janše (@VPodporo) November 5, 2021
Kot je bilo obeležje odkrito na ormoškem pokopališču v reviji Zaveza št. 91 je 10. decembra 2013 zapisal Rajko Topolovec, imena 39 umrlih otrok v spominskem obeležju niso vpisana, ker vpisi v cerkveno nagrobno knjigo niso popolni. Trupla otrok so po besedah še živih očividcev odnesli v lesene zaboje iz gradu in jih ponoči zakopali. Istega leta je bila javnost prisotna pri Topolovčevi knjigi Ormoški Petriček prvič srečal »ledeni eksodus smrti«, ko je zaradi neznosnega mraza na stotine otrok in mater zmrznilo med prevozom v propadajočih vagonih: izgon otrok in njihovih mater iz Slovenije v Avstrijo, piše Topolovec, katerega očetje so večinoma nekje končali. na Pohorju ali v gozdovih in gramoznicah, vključno s Kidričevim..
To so bili otroci mešanih zakonov, ki so končali v jugoslovanskih komunističnih zaporih, tudi v Strnišču ali Ormožu. Za novo leto 1946 so jih ponovno prepeljali v Maribor, od koder so jih 6. januarja 1946 v razpadajočih živinskih vlakih odpeljali na Dunaj. Vožnja je trajala mesec dni, med njo pa so prevladovale nizke temperature do -20 stopinj Celzija in tako je umrlo okoli sto otrok in mater. Umrli so od lakote, niso mogli vzeti toplih oblačil ali vsaj odej zaradi partizanskega šikaniranja in zlorabe. Večino zamrznjenih trupel so odstranili iz vagonov v Kotoribi na Madžarskem.
Pri vsem skupaj pa je najbolj zanimivo to, da so prav kraj Strnišče, kjer so se dogajale največje zlorabe nad ljudmi, pokoli, šikaniranja, kraje poimenovali po človeku Borisu Kidriču, ki je odgovoren za številne poboje in mučenja Slovencev. Kraj in tudi občina se sedaj namreč imenuje Kidričevo.
P.M.