Poziv prvega predsednika republike Milana Kučana, da naj Socialni demokrati in Prerod vendarle poskušajo oblikovati skupno listo za državnozborske volitve, ni obrodil sadov.
Poziv nekdanjega predsednika Milana Kučana, naj Socialni demokrati in Prerod oblikujejo skupno listo za državnozborske volitve, ni bil le političen nasvet – bil je poskus subtilne manipulacije. Kučan, ki uradno ne opravlja nobene funkcije, se očitno še vedno vidi kot “tihi dirigent” slovenske politike, ki vleče niti iz ozadja, kadar mu to ustreza.
Rezultat njegovega poskusa? Neuspeh. A to ne spremeni dejstva, da Kučan vztrajno posega v notranje odločitve političnih strank, kot bi bile njegova lastna lastnina. Takšno vmešavanje je v očeh demokracije nevarno – ne gre za svetovanje ali politično modrost, temveč za vzorec, kjer preteklost vlada nad sedanjostjo.
Slovenska politika se mora zavedati: Kučan ni nevtralen opazovalec, temveč nekdanji predsednik, ki z vsakim takšnim pozivom potrjuje svojo željo po ohranjanju vpliva. Njegovi poskusi združitve strank niso le nostalgični pogledi v preteklost – so jasen znak, da želi oblikovati politične tokove po svoji meri, tudi desetletja po odhodu z uradnega položaja.
Volivci, ki pričakujejo transparentnost in samostojnost strank, ne smejo dopustiti, da se demokracija podreja osebni volji nekdanjih elit. Kučanovo vmešavanje je opozorilo: dokler nekdanji predsedniki ne umaknejo svojih “rok” iz aktualnih političnih procesov, bo slovenska politika ranljiva za vplive, ki nimajo legitimne demokratične podlage.
Slovenija si zasluži politične odločitve, ki temeljijo na volilni volji in ne na strateških manipulacijah iz preteklosti. Čas je, da se nekdanji predsedniki umaknejo iz ozadja in pustijo politični prostor mladim ter odgovornim akterjem, ki ga želijo graditi po pravilih demokracije – ne po diktatu preteklosti.