Minister, ki že dolgo ne bi smel več sedeti na ministrskem stolčku, Luka Mesec, je za letošnje leto minimalno plačo določil pri 1.000 evrih neto oziroma približno 1.480 evrih bruto. Na papirju zveni lepo. V realnem življenju pa gre za še en ideološki eksperiment na plečih državljanov in gospodarstva, ki se bo – kot vedno – končal z višjimi cenami in nižjo kupno močjo.
Vsakemu, ki razume vsaj osnove ekonomije, je jasno, da tako enormno zvišanje minimalne plače ne pomeni zgolj višje postavke na plačilni listi. Gre za verižno reakcijo, ki samodejno potegne za sabo zvišanje regresa, zimskega regresa, minimalne študentske urne postavke, nadomestil za brezposelnost, plačil za javna dela in osebno asistenco. Denar se ne pojavi iz zraka – nekdo ga mora ustvariti. In ta nekdo so podjetniki, obrtniki ter delodajalci, ki že danes komaj dihajo pod davčno-obremenitveno težo te države.
Rezultat? Višje cene izdelkov in storitev. Dražja hrana, dražje storitve, dražja energija, dražji najemi. Vse to na račun potrošnikov, tudi tistih z minimalno plačo, ki jim bo “povišica” izginila hitreje, kot bo prišla – na blagajni v trgovini ali pri plačilu položnic. Tako lahko kmalu pričakujemo dvig izdelkov v trgovinah, pri raznih storitvah, dražja bo elektrika, dražja bo hrana in pijača v restavracijah. Skratka življenje se bo močno podražilo,
Namesto da bi vlada – in z njo minister Mesec – znižala davke in prispevke, razbremenila delo ter spodbudila produktivnost in konkurenčnost gospodarstva, se raje odloča za socialistične bližnjice. Dvig minimalne plače brez strukturnih reform ni rešitev, temveč poceni politični populizem, namenjen nabiranju aplavza pred volitvami.
Resnična skrb za delavca se ne kaže v administrativnih dvigih plač, temveč v nižjih davkih, stabilnem poslovnem okolju in večjih neto izplačilih brez inflacijskega šoka. A to zahteva znanje, odgovornost in pogum – lastnosti, ki jih aktualni minister očitno ne premore.
Minimalna plača je postala orodje ideologije, ne pa premišljene ekonomske politike. In dokler bo tako, bomo vsi skupaj plačevali ceno – dražje, slabše in z vedno manj zaupanja v državo, ki bi morala delati za ljudi, ne proti njim.