Milka Planinc je bila visoka partijska funkcionarja ter med leti 1982 in 1986 celo predsednica jugoslovanskega izvršnega sveta. Ženska ki je uvedla varčevanje z bencinom po sistemu par-nepar in kasneje še bencinske bone za gorivo. Je bila pa Planinčeva tudi ena najbolj krvoločnih in okrutnih žensk povojnih pobojev.
Pričevanje začenjamo z Juretom. Borcem 11. Dalmatinske brigade 26. Dalmatinske divizije Jugoslovanske armade. V drugi polovici maja 1945 je v njihovo enoto prišla komisarka Milja, češ da potrebuje prostovoljce za likvidacijo “banditov”. Z obljubo po bogati nagradi so jih odpeljali v Kočevje. Tam so jih pričakali slovenski partizani, ki so jih razvozili do težko dostopnih krajev. Jure trdi, da je v pokolu sodeloval od 29. maja do 9. junija in da je samo njegova skupina likvidirala okoli 11 tisoč ljudi.
Pri masovnem pokolu se je najbolj »izkazala« komisarka Milja (kasneje razkrita kot Milka Planinc) “Ona je bila, po besedah Jureta, s satansko domišljijo nadarjena vrhunska strokovnjakinja za mučenje in ubijanje ljudi. Prav zaradi nje so se običajne masovne ´likvidacije narodnih izdajalcev´ spremenile v kanibalsko orgijo ubijanja,” po pričevanju piše Zoran Božić. Osebno je izbirala mlade moške in ukazovala partizanom, da jih koljejo, z nožem in žlicami izpraskajo oči, režejo ušesa, nosove in spolne organe ter nato v prazne očesne jamice zatlačijo testise (moda), v usta pa odrezane spolne ude.
Kot navajajo priče avtorju, se je komisarka pogosto razjezila na “nerodneže” med klavci, ki so spolne organe rezali od zgoraj navzdol. Po njej se je pravilni partizanski postopek kastracije začel z rezom pod moško mošnjo, s tem, da se je nož nastavil na prepono. Nato se je moški spolni ud skupaj z mošnjo odrezal z enim močnim in globokim rezom. Ena njenih najljubših specialitet so bili tako imenovani “zabiti možgani”. Milja je živim ljudem s kladivom zabijala zidarske žeblje skozi lobanjo v možgane in po vsakem zabitem žeblju žrtev vprašala: “Sem ti končno izbila Neodvisno državo Hrvaško iz glave.” Drugo specialiteto je imenovala “slano hrvaško srce”. Po štirih močnih udarcih s sekiro v srčni predel prsnega koša v obliki štirikotnika, je že živim ljudem iztrgala srce ter ga skupaj z izvlečenimi žilami vlekla po tleh. Žrtve so obesili na lesene križe z glavo navzdol, z nožem zarezali pri gležnju in počasi odirali kože. Odrte dele telesa so natirali s soljo, nesrečniki so kričali in se onesveščali. Ko so klavci z mesarskimi izkušnjami v imenu rdeče zvezde, rekli so jim »specialisti«, končali, so žrtev skalpirali, odrto kožo pribili na drevo, da se je sušila, žrtve pa pustili umreti v neznosnih bolečinah. Klavci so bili večinoma partizani 11. dalmatinske brigade, žrtve pa so bili Slovenci, Hrvati in Srbi, ki jih je britanski 5. korpus maja 1945 iz Avstrije vrnil v Jugoslavijo v naročje podivjanim komunistom.
Pri zverinskih mučenjih prednjačile tovarišice partizanke
Pričevalec, partizan Jure trdi, da so pri vseh vrstah zverinstva prednjačile tovarišice partizanke. Na žrtvah obeh spolov so ugašale cigarete in z ožarjenim železom žgale najbolj občutljive dele telesa, še posebej splovila in bradavice na prsih. Ženskam so skozi spolni organ z bajonetom izrezovale in trgale maternice, ter jih nato žrtvam tlačile v usta in jih tako dušile.
Na žalost ne Milka Planinc umrla prej, preden bi ji lahko sodili za zločine. Umrla je 7. oktobra 2010.
Vir, Kavarna Hayek, Demokracija