Največje sramota te vlade je davek za dolgotrajno oskrbo, katerega morajo plačevati prav vsi, zaposleni in nezaposleni, gospodinje, brezposelni, upokojenci brez pokojnin. Skratka prav vsi. O tem minister Simon Maljevac ni rekel nobene.
Zagotovo bi bilo za Slovenijo bolje, da bi Simon Maljevac ostal pri pisanju priročnikov o lizanju riti, kot pa da je na čelu ministrstva za solidarno prihodnost. Kajti življenje je zaradi njega v Sloveniji kar naenkrat postalo zelo drago. Plačilo za dolgotrajno oskrbo pa je prizadelo prav vsakega – tudi tiste ljudi brez kakršnih koli dohodkov. Gospodinje, brezposelni in upokojenci brez pokojnin so med tistimi, ki jih je januarja doletel šok: prejeli so poračun za pol leta prispevka za dolgotrajno oskrbo.
Sistem ministra Maljevca je zasnovan tako, da se prispevek za dolgotrajno oskrbo v višini enega odstotka četrtine povprečne bruto plače pobira tudi od ljudi brez kakršnih koli dohodkov. To je v bistvu odiranje ljudi, ki nimajo lastnih prihodkov. Kakšna sramota.
Položnica nezaposlene matere, slika Portal Zanima.me
Matere, ki so svoje življenje posvetile skrbi za družine in zato pustile službo, so med najbolj ranljivimi skupinami, opozarja ena izmed njih. »Pustila sem službo, da bi opravljala gospodinjenje doma in skrbela za družino. Posledično sem zdaj brez vseh prihodkov, brez pokojnine, a to me ni obvarovalo novega davka Levice,« je zgrožena ob položnici za skoraj 36 evrov. Piše portal Zanima.me.
Oderuštvo vlade se nadaljuje tudi pri študentih. Primer je študentka, ki prej ni imela nobenih prihodkov, v polletju pa je prek študentskega servisa zaslužila vsega skupaj 232,42 evra. Tudi od tega zneska je plačala prispevek za dolgotrajno oskrbo, čeprav je en odstotek od bruto študentske postavke za dolgotrajno oskrbo že plačal delodajalec.
Na koncu se izkaže, da je »solidarna prihodnost« pod to vlado le prazna fraza, ki se razbije ob prvi položnici. Ko država brez sramu seže v žepe tistih, ki nimajo ničesar – gospodinj, brezposelnih, študentov in najranljivejših – to ni več socialna politika, temveč birokratsko legalizirano oderuštvo. Če je to obraz nove pravičnosti, potem je jasno, da je zgrešila svoj namen. Slovenija ne potrebuje ministrov, ki kaznujejo revščino, ampak politiko, ki zna ločiti med solidarnostjo in brezčutnim pobiranjem denarja. Račun, ki ga danes plačujejo najšibkejši, bo jutri politično izstavljen tistim, ki so tak sistem omogočili.
Naj se sistem marca vrne v prave in bolj pravične tirnice, Maljevac pa naj raje še naprej, raje piše priročnike.