Enaindvajsetega julija 1993 so pripadniki varnostne službe ministrstva za obrambo in carinske uprave odprli zaplombirane zabojnike na mariborskem letališču. Izkazalo se je, da v zabojnikih ni deklarirane humanitarne pomoči, temveč 130 ton pehotnega orožja
.
To poletje mineva torej 30 let od poletja 1993, ko je globoka država pri obračunavanju z ideološkimi in političnimi nasprotniki pokazala vso pokvarjenost in perverznost. Po odkritju orožja na mariborskem letališču (21. julij 1993) je vzporedni mehanizem angažiral Radenka Radojčića, nekdanjega funkcionarja vojaške protiobveščevalne službe JLA (KOS), ki je dve leti prej napadla Slovenijo in skušala preprečiti njeno osamosvojitev. Radojčić je na brniško letališče prišel 18. avgusta 1993 in na željo Milana Kučana v Operaciji Ščuka pripravil načrt za odstranitev Janeza Janše, takratnega ministra za obrambo.
To se je kasneje (1994) materializiralo v aferi Depala vas. Danes je jasno, da je Janša dregnil v Kučanove orožarske posle. Orožje so mimo pooblaščenih institucij prek lažne sudanske humanitarne organizacije (tam je v nadzornem odboru sedel glavni organizator Hasan Čengić), organizacija je bila tesno povezana s komunističnimi »prijatelji« (Al Kaida in Osama bin Ladnom) prepeljali v Maribor in od tam naprej v BiH. Poletje 1993 ima posebno mesto v zgodovini in je pomembno za razumevanje tega, kar se dogaja danes in od kod Kučanovo sovraštvo do predsednika stranke SDS Janeza Janše.
Že takrat so namreč akterji globoke države morali sebe predstavljati kot žrtev in prikazati “navidezno resničnost”, ki ji bo slovenska javnost verjela. Prav tako je Janša, ki je postal obrambni minister še v tretji zaporedni vladi (in drugi Drnovškovi), ne samo ohranil karizmo uspešnega nosilca obrambe samostojne Slovenije, pač pa je pripravljal tudi nov zakon o obrambi, ki bi Slovenijo že v devetdesetih letih pripeljal v zvezo Nato, čemur pa je Kučan seveda nasprotoval.
vir: Jože Biščak, Demokracija
