Javni avtobusni prevoznik bi moral biti prostor, kjer se potnik počuti varno, spoštovano in razumljeno. A izkušnja našega bralca na avtobusu Arive, ki je v petek iz Maribora potoval proti Ptujski gori, je bila precej drugačna.
Naš bralec se je v petek z avtobusom iz Maribora odpravil proti znanemu romarskemu središču na Ptujski gori. Ker ni bil povsem prepričan, ali je izbral pravi avtobus, je ob vstopu povsem običajno vprašal voznika, ali avtobus pelje na Ptujsko goro. Odgovor voznika naj bi bil kratek: Pa može!
Za potnika, ki je vprašanje zastavil v slovenskem jeziku, je bil takšen odgovor najmanj nenavaden. Gre namreč za javni potniški promet v Sloveniji, kjer je komunikacija s potniki eden od osnovnih elementov profesionalnega odnosa. Potnik ne bi smel ugibati, kaj mu voznik sporoča, še posebej ko gre za tako preprosto vprašanje, kot je smer vožnje.
Avtobus kot zasebni glasbeni studio?
Toda po pripovedovanju našega bralca komunikacija ni bila edina stvar, ki ga je zmotila. Na avtobusu naj bi bili med vožnjo zgolj trije potniki, voznik pa si je po besedah bralca omislil svojevrsten zasebni glasbeni program. Iz zvočnikov naj bi se na ves glas razlegale srbske narodne pesmi, voznik pa naj bi ob glasbi med vožnjo tudi pozibaval z glavo.
Seveda ni nič narobe s tem, da ima človek rad določeno glasbo. Toda vprašanje je, ali je javni avtobus res pravi prostor za glasbeni okus voznika na ves glas, medtem ko se potniki vozijo po svojih opravkih.
Avtobus ni zasebni avtomobil. Voznik je v službi, potniki pa niso njegovi gostje v zasebni dnevni sobi. Ko nekdo opravlja delo v javnem potniškem prometu, je pričakovati določeno mero profesionalnosti in predvsem spoštovanje do ljudi, ki jih prevaža. Vprašanja smo zastavili tudi avtobusnemu prevozniku Arivi in jih vprašali, ali je to odnos do potnikov, ki ga želijo ponuditi svojim uporabnikom?
