Ko se človek znajde v zaporu se za njega začne neko novo življenje. Še posebej če je zaprt po nedolžnem, ob nekakšnem političnem konstruktu. Takrat se marsikomu zruši svet. A z vztrajanjem se to vedno da premagati.
Leta 2014 so zaprli nekdanjega tržiškega župana in poslanca Pavla Ruparja, zaradi domnevnega jemanja podkupnine. V zaporu je preživel leto dni. Ne kriv, ne dolžen, a mali naiven. Ni lahko govoriti o tem. A vendar je Pavle vse skupaj zaupal našemu portalu v čustvenem zapisu, ki ga je pred leti imel tudi za portal Slovenske novice.
Čustven zapis Pavla Ruparja
Stal sem v trgovini, prej sem begal sem in tja in iskal živila, ki mi jih je na listek napisala Beba. Odkrito povem, da se rad sprehajam in nakupujem, nekako me to sprošča, obenem pa jezi, ker se draži v vrtoglave višave pa nič ne morem za to. Spomin se vedno vrne lata nazaj.. Takrat nama ni bilo lahko..
Prišel sem iz zapora na vikend, povsem sva bila obubožana, žena še ni bila v pokoju, zaradi težav z očmi je ostala doma pred leti. Po svoje sem bil vesel, da sem bil zaprt na Igu. Vsaj hrano sem imel, tudi dobre prijatelje, sojetnike, drugi so me več ali manj pozabili. Sem ter tja mi je resda kdo poslal nekaj denarja a sem ga nesel domov, da si je lahko kupila hrano. Položnice in druge stroške sta prevzela ljubljeni sin Matic in Urška, moja hčerkica! Čez čas, ki je počasi mineval, sem dobil dovoljenje za proste vikende, pazniki in uprava zapora so bili zelo korektni in enaki do vseh, vladal je red.
Sobota, ki je bila zame najlešpši dan v tednu, ko sem lahko odšel domov, je bila lepa, sončna čeprav hladna.. Bil je februar, edino kar me je morilo, je bila skrb, kaj bova sploh lahko dala v usta. Zima od novega leta ni bila prava, pretoplo je bilo za ta letni čas. Trobentice in teloh je že cvetel a skrbi in groza uboštva sta me razjedala. Veliko sem molil in prav med molitvijo v tistem jutru pred odhodom sem se spomnil na preprosto rastlinico,, ki jo obožujem.. Regrat!
Kaj če že raste, kaj , če je že toliko toplo, da je prišel iz zemljice, Boga sem prosil, da me usliši, dovolj bi bila skleda tega daru narave in nekaj krompirja.. Sline so se mi cedile ob misli na to dobroto.
Ko sem prispel do doma so sledili objemi pa solzice, nekaj zaloge kave je še bilo, skuhala sva si jo, poklepetala, potem pa sva navadno šla na sprehod do poldneva, ko sva si pripravila kar sva pač imel. Velikokrat sta naju otroka povabila na kosilo, bilo je omenitno. A biti vsakič njuno breme me je bilo sram. Včasih sem dobil kako delo, priložnostno, obnjavljali so kopalnice pa sem nekaj zaslužil s pomožnimi deli. Pa še v družbi naših Bosancev sem bil, veliko smo se smejali, bili so čudoviti ljudje, prijatelji.. A sanjal sem o skledi regrata in res sem šel na polje za hišo pogledat, če že ratse.. Po poti sem se še ustavil kupit hrenavko pa me je bilo sram, ker je vaga pokazala več, kot sem imel.. Nisem imel dovolj denarja. Odkloniti je pa tudi nisem mogel, ker sem se bal, da bi se mi smejali. Ko sem razmišljal , kaj na bi s to nesrečno zavito dobrino me je opazil sosed Bošjan in vprašal, o čem premišljujem. Kaj naj bi drugega, kot da sem natvezil, da sem pozabil denar in da ne vem kaj naj. Pa je vzel zavojček, nabavil nekaj zase in rekel:
“Daj bom jaz ..”!
Nebesa so se mi odprla! Vesel sem tekal po polju, v krtinah je bil majhen, že zlatorumen regrat, kot znak novega rojstva in upanja in življenja! Nekaj ga je že bilo..
Bebi sem pripravil presenečenje, nič ji nisem omenjal. Nekaj krompirja, kuhanega in dišečega sem narezal med rastlinice, skuhal sem tisto hrenovko, zadišalo je po hiši. Ko sem jed postavil na mizo se je moja smejala. Bila je vesela, jaz pa tudi, navsezadnje je bilo to darilo, ki ga februarja navadno ni.
Danes se marsikomu godi podobno, ne zavoljo krivičneh sodb in zaporov ampak zato, ker ljudje , posebno upokojenci, niti nimajo za kaj boljšega. Tudi v trgovini velikokrat vidim štetje drobiža in razmislek, če zmorejo s tem kupiti, kar so si naložili pred blagajno. Hvaležen in v upanju se ozrem v nebo, v mislih pa rečem, Bog, meni si pomagal, daj mi moči, da bom lahko zdaj sam pomagal drugim, da jim bo lažje, kot je bilo meni..
Od takrat regrat nabiram tudi za druge, vsega poklonim ljudem, ki si ga sami ne morejo nabrati. Mnogi se mi posmehujejo, jaz pa ponosno povem, da mi srce zaigra, ko vidim srečne ljudi zaradi take malenkosti, kot je ta rastlinica..
Pavle Rupar