Predlagatelji zakonskih sprememb, cerkev obravnavajo kot sestavni del tuje države – Vatikana –, zato menijo, da bi jo bilo zato treba izločiti iz slovenskega političnega prostora. Pobuda, ki odpira številna pravna, zgodovinska in družbena vprašanja, pa za zdaj ne dobiva jasnega odziva vlade, ki ostaja zavita v molk.
Osnovni argument predlagateljev temelji na dejstvu, da je Katoliška cerkev hierarhično vezana na Sveti sedež, ki je samostojni subjekt mednarodnega prava. Iz tega izpeljujejo trditev, da Cerkev v Sloveniji ni zgolj verska skupnost, temveč tudi podaljšek tuje politične entitete, kar naj bi bilo nezdružljivo z njenim sodelovanjem v domačih političnih razpravah in javnih zadevah. Prepoved političnega delovanja verskih skupnosti, še posebno Katoliške cerkve, je nujna za zaščito ustave in pravnega reda ter suverenosti slovenske države, sporočajo iz levičarskega združenja proti cerkvenim privilegijem in iz Združenja ateistov Slovenije.
Kritiki takšnega razmišljanja opozarjajo, da gre za nevarno poenostavljanje. Katoliška cerkev v Sloveniji je hkrati del slovenske zgodovine, kulture in civilne družbe. Njeni verniki so državljani Republike Slovenije, ki imajo ustavno zagotovljeno svobodo veroizpovedi in izražanja, tudi v javnem prostoru. Poskus utišanja Cerkve bi zato po njihovem mnenju pomenil poseg v temeljne človekove pravice ter nevaren precedens, ki bi lahko v prihodnje doletel tudi druge družbene akterje.
Posebej zaskrbljujoča je tišina vlade. Vprašanje, ali je primerno in ustavno omejevati delovanje ene največjih verskih skupnosti v državi, ni marginalno, temveč zadeva samo jedro demokratične ureditve. Kljub temu iz vladnih vrst ni slišati jasnega stališča – ne podpore ne zavrnitve predlaganih sprememb. Molk pa v politiki redko pomeni nevtralnost; pogosto pomeni izogibanje odgovornosti.
V ozadju razprave se skriva tudi širši ideološki spopad. Za nekatere je Katoliška cerkev nezaželen sogovornik, ker javno izraža stališča o družinskih, etičnih in družbenih vprašanjih, ki niso v skladu z aktualnimi progresivnimi tokovi. Namesto odprte razprave pa se vse pogosteje pojavljajo poskusi, da bi se določenim glasovom preprosto zaprla vrata.
Vprašanje torej ni le, ali je Katoliška cerkev »tuja«, temveč ali si slovenska demokracija lahko privošči selektivno utišanje delov civilne družbe. Odgovor na to vprašanje bi morala dati vlada – jasno, javno in brez sprenevedanja. Dokler tega ne stori, bo sum, da gre za tiho odobravanje ideološkega izključevanja, ostajal.
Kaj ni bila ravno naša levičarska pred nedavnim v cerkvi?
Golob v cerkvi, slika Nova24TV