Mariborčani: Tomaž Barada

Tomaž Barada velja za najuspešnejšega slovenskega borca vseh časov. Je šestkratni evropski in trikratni svetovni prvak v Taekwondoju, trikratni kralj Taekwondoja, šestkratni evropski prvak v Kickboksu, dvakratni amaterski svetovni prvak in petkratni profesionalni svetovni prvak v Kickboksu. Leta 2002 si je uresničil eno od svojih velikih sanj in na noge postavil svoj lastni center, v katerem trenira mnogo tekmovalnih in rekreativnih športnikov. V Mariboru velja za idola, ki svoje znanje nesebično prenaša na druge. Hkrati pa trenutno opravlja delo podpredsednika Olimpijskega komiteja in predsednika Športne zveze Maribor.

Opišite mi vaše začetke z borilnimi veščinami.

Moja prva stvar je bila, da sem začel z orodno telovadbo, z gimnastiko. To je bilo ko sem bil star šest let. V letih 80, potem pa sem leta 87, takrat ko so bili ful moderni filmi Bruce Leeja. Tak da smo gledali te filme in šli čez mesto, skorajda skakali čez mesto. Potem me je pot zanesla v dvorano, kjer so trenirali Taekwondo. Z enim prijateljem sva šla pogledat in moram rečt, da je bila to ljubezen na prvi pogled. Tako sem leta 87 začel z Taekwondojem, najprej zgolj z ene želje postati nek dober Bruce Lee. Kasneje pa sem videl da je to, ne samo šport za borbe ampak tudi nekaj drugega, kar me kasneje lahko spremlja celo življenje.

Kakšen pa je bil takrat vaš motiv? Zgolj imidž?

Prva stvar je bila, da bi se znal tepst, da bi zgledal kot nek super borec. Moram pa rečt, da kasneje, ko to veščino bolj spoznaš vidiš, da je zgodba drugačna, da tukaj v tej disciplini ni samo borba kot taka, temveč je to naše življenje. Naša borilna veščina se imenuje Taekwondo. TAE pomeni udariti z nogo in skočiti v zrak, KWON pomeni pest, oziroma udariti z roko, DO pa pomeni veščina. Ta veščina, bolj dolgo ko to treniraš, bolj spoznavaš, da s tem krepiš samega sebe, sam svojo osebnost, dejansko to jemlješ kot življenjski slog.

Kaj pa menite o vašem življenju kot o življenju sodobnega bojevnika oziroma športnika?

Ko enkrat prideš v ta šport, oziroma na splošno v vsakem športu je zgodba podobna, torej če imaš neke visoko zastavljene cilje je nemogoče živeti, kot navaden smrtnik. Cilj tega življenja ni, da bi se lahko vstal kadar bi ti pasalo, da bi lahko jedel kdaj bi ti pasalo, da bi lahko šel spat kdaj bi ti pasalo, ampak dejansko zadeva v celoti pogojena.
Sploh v mojem športu, kjer moramo paziti na težnostno kategorijo, torej sploh na prehrano, kaj jemo, koliko jemo. Torej zadeva je toliko bolj komplicirana, saj ne samo da moraš poskrbeti, da si zgolj samo dobro pripravljen, temveč moraš še skrbet da tvoja teža ne presega dovoljene teže oziroma kategorije v kateri nastopamo.
Tak da bom rekel, da je to bila res ena špartanska disciplina. Treningi, samoodrekanje, v času ko so prijatelji zahajali ven, ti veš da moraš it spat, ker te čaka zjutraj ob osmih trening ali pa devetih, sedmih, kakorkoli. Ampak bom rekel, da sem na to vse ponosen, kajti stvari, ki sem jih jaz doživel, se jih večina tistih mojih prijateljev, ki se niso ukvarjali s športom, nikoli doživela oziroma jih ni imela niti možnost doživet. Torej jaz lahko rečem, da sem poznal ogromno različnih življenjskih slogov in navad. Torej bil sem na vseh kontinentih in lahko rečem, da sem na to zelo ponosen.

Kako gledate na sodobno družbo?

Družba se vsekakor spreminja, lahko rečem da imam svoj športni center, že od leta 2002 in delujemo tukaj. Opažam da v v času ko sem začel s temi treningi (1987 naprej), ni obstajalo teh telefonov, takrat ni bil popularen nek internet, takrat ni bilo dosti programov na televiziji, imeli smo jih 6. Tak da naša življenjska zgodba je bila torej šola in pa šport, drugega dejansko ni bilo. Danes pa moram rečt, da so otroci prezaposleni včasih s takšnimi in drugačnimi zadevami, govorimo o teh elektronskih napravah. Ni bilo več takšnega druženja, kot je bilo včasih. Vse je dorečeno preko telefonov.
Moram rečt da me moti, ko včasih ko pridem dol kjer me čakajo otroci, vidim da so vsi s telefoni. Nekaj igrajo na telefonu oziroma pošiljajo sporočila preko njih, namesto da bi se družili. Ampak takšen je postal način življenja, takšnega smo ga naredili in takšnega živimo. Jaz bom rekel, da se bom še naprej trudil, da bom otrokom, oziroma tistim, ki še naprej trenirajo pri meni dal v življenju nekaj več kot pa to in upam, da mi bo to uspelo še naprej.

L.M.

Facebook
Twitter
LinkedIn

ANKETA

Koga bi raje podprli za predsednika Slovenije?

  • Rezultati

Loading ... Loading ...

TWEET DNEVA