Danes nepredstavljivi in okrutni zločini slovenskih partizanov, katere so zagrešili med drugo svetovno vojno in po njej, ne smejo biti nikoli pozabljeni. Pa naj bodo to otroci ali odrasli. Zato se tudi na našem portalu trudimo, ohranjati zgodbe, ki sodijo v črno zgodovino slovenskih komunistov, ki ne smejo biti nikoli pozabljene.
Zagotovo so še danes nekateri še vedno ponosni na partizane. Tiste, ki so se uprli agresorju. tako Nemcem, kot Italijanom. A to so le prazne floskule. Zločini, ki so jih partizani naredili nedolžnim žrtvam, so danes zelo zgovorni. A na žalost za svoje zločine niso nikoli odgovarjali. Pri tem pa niso izbirali sredstev. Ena najbolj okrutnih zločinov so naredili v Vinji vasi na Dolenjskem.
V gozdu pri Šentjoštu blizu Stopič se je v začetku junija utaboril odred nacionalne ilegale, katerega jedro je 17. maja pod poveljstvom Milana Kranjca odšlo iz Bizovika pri Ljubljani. Nadel si je ime Štajerski bataljon in bil tako sredi Velikonjevega področja več kot en mesec zaščiten pred njegovo Naredbo. V tem času so se Kranjčevemu odredu priključili tudi nekateri fantje iz podgrajskih vasi. Dokler ni bilo znano »poreklo« Štajerskega bataljona, se ni moglo vedeti, kdo je v njem, vendar so partizani po napadu pri Zajcu do Podgrajčanov postali vse bolj nezaupljivi.
8. julija so v Vinji vasi »rekvirirali« in iskali orožje. Posebej so se spravili nad Cimermančičeve, po domače Jerenčeve. Zahtevali so od njih, naj jim izročijo mitraljez. Komaj 14-letnega Jožeta Cimermančiča, rojen je bil 13. 4. 1928, so prijeli kar na paši in odpeljali na zaslišanje. Tisti dan je bil s črnimi črkami zapisan v zgodovino ne samo vasi, pač pa celotnega ozemlja.
Jožek Cimermančič, slika društvo Huda jama
Mladega pastirčka Jožka Cimermančiča (1928) po domače Jerenčevaga so partizani odpeljali s seboj v gozd na zaslišanje, ker naj bi skrival mitraljez. A zanj Jožko sploh ni vedel. So pa ga okrutni zločinci, ki so se imenovali partizani znesli nad ubogim otrokom. Obesili so ga na vejo in kurili pod njim, zatem je moral še bos skakati po žerjavici. Po več urah mučenja je je Jožek od vsega hudega umrl.
Jožekova mama je bila gluhonema, zato se ni pogovarjala z ljudmi. Ko so ji odpeljali otroka, na katerega je bila hudo navezana je lahko samo ječala. Potem so minevali dnevi in tedni ko njenega sina ni bilo domov. Sama ga je šla iskat. Tako je nekega dne proti večeru prišla domov, v naročju pa je imela povitega njenega mrtvega sina. Partizani so ga pustili kar sredi gozda. Bolečina v njenih očeh je povedala vse. Z rjuho je ožgano truplo položila v grob, katerega je sama pokopala, brez pogrebcev in župnika, katerega so partizani iz vasi prav tako pregnali.
Nehote se vprašamo, ali je bila res možna taka krutost. Resnici na ljubo je treba povedati, da je bilo v poletnih mesecih dvainštiridesetega na tej in na oni strani Gorjancev še nekaj primerov, ko je tako imenovano ljudsko sodišče sodilo z ognjem. Kljub temu težko razumemo mučenje in umor otroka, Jože Cimermančič je bil namreč star le malo več kot štirinajst let. Tudi tu moramo dodati, da to ni bil edini primer, ko so »borci za svobodo« na tak ali podoben način umorili otroka.
vir: zaveza.si
