Huda jama, največji komunistični zločin!

Trase smrti, ali iztrebljanje slovenskega naroda, ki se ni strinjal s komunizmom, še danes odmevajo. 70 let po zaključku druga svetovne vojne še vedno ni vse znano. Vemo le to, da so ubijali komunisti.

Trase smrti komunističnega divjanja

Trase smrti so potekale od Pliberka v Dravograd, Maribor, v Kidričevo in proti hrvaški meji. Na tej prvi trasi smrti je tudi največje grobišče v Teznem v Mariboru, kjer je več kot 30.000 pobitih. Po uradnih podatkih jih je pol manj, vendar pričanja pravijo, da je ta številka približna. Zanimivo je, da ob tej poti – Hrvati ji pravijo “Križni put” ali Križev pot od Dravograda pa do Maribora – ni evidentirano nobeno množično grobišče, pa ne zato, ker ga ne bi bilo, ampak zato, ker ga nihče ni našel in ga evidentiral.

Druga pot je potekala od Dravograda po Mislinjski dolini čez Dolič in potem v Celje, kjer je ogromno morišč z vsaj več kot 30.000 žrtvami. Huda Jama je samo ena med njimi. Večja morišča so zasuta v tankovskem jarku, ki je oklepal mesto Celje in proti Levcu, okrog Teharij, kamor so vozili žrtve iz celjskih taborišč,vse do Brežic in jih tam pobijali.





Tretja trasa smrti teh množičnih morišč gre od Vetrinja, kjer so bili nastanjeni begunci iz Jugoslavije, preko Hrušice pri Jesenicah do Radovljice, kjer so velika grobišča, Škofje Loke, potem Kranj in pa Šentvid pri Ljubljani, v bližini je veliko grobišče pri Podutiku in potem v Kočevskem rogu. “Italijansko manjšino so metali v kraška brezna in gre za manjša grobišča. Zanimivo je, da raziskujejo predvsem manjša grobišča, vnemar pa pustijo štiri največja brezna, kjer je več kot tisoč žrtev – brezno Zalesniko, Grgar na Trnovski planoti, Golobivnica pri Sežani in Socerbska jama. Na območju Ilirske Bistrice pa je največje grobišče Kaserova jama. V teh jamah je skoraj 100.000 žrtev,”

Krvava podtalnica, da je niti živina ni hotela piti

Pri tako velikih množičnih likvidacijah gre predvsem za dobro organiziranost in veliko logistično akcijo. Poleg te ubijalske čete je nekaj tisoč KNOJ-evcev moralo skrbeti za vse te reveže, jih zvezati, naložiti na kamione in vlake, jih odpeljali do Kočevja, sleči, maltretirati. V teh pomožnih enotah, ki so omogočile ta pokol, so bili pa predvsem Slovenci. Ne dolgo zatem so morali celo aktivirati domačine okoliških vasi, da so prikrivali zemljo, ki se je zaradi tisočev trupel začela dvigovati.

Recimo v Dobovi, so morale domačinke na tankovske jarke, v katerem je bilo 10.000 pobitih, zasuti zemljo. Okrog Brezarjevega brezna, je pritekala velo krvava podtalnica, da je niti živina ni hotela piti. In za vse te poboje so krivi  izključno Slovenci v enotah Knoja in Ozne, ki so jim odrejali, kje in koga je treba postreliti.

Žrtve kot take sicer niso več zamolčane, toda na pravni ravni zločin ni nič drugega kot zločin, storilci zločina pa nihče drug kot zločinci. Brez zločincev tudi zločina ne bi bilo. In te zločince nekateri politiki še vedno slavijo. Sramota!

MG