Ali lahko nekdo, ki v enem najbolj odmevnih primerov vprašljive porabe javnega denarja ni prepoznal afere, prepriča Ljubljančane, da bo odgovorno upravljal milijonski proračun prestolnice?
Nakup 13.000 prenosnih računalnikov, za katere je država namenila približno 6,5 milijona evrov, je sprožil številna vprašanja o smotrnosti porabe davkoplačevalskega denarja, načrtovanju nakupa in dejanski razdelitvi opreme upravičencem. Računalniki, ki naj bi pomagali zmanjševati digitalni razkorak, so postali simbol težav pri izvajanju državnih projektov. Namesto da bi oprema hitro prišla do ljudi, ki jo potrebujejo, se je javna razprava vrtela okoli skladiščenja, zapletenih postopkov razdeljevanja in odgovornosti pristojnega ministrstva.
Še posebej zanimiv je bil odziv takratnega finančnega ministra Klemna Boštjančiča in sedanjega kandidata za župana Ljubljane, ki je v eni izmed oddaj Tarča izrazil stališče, da pri nakupu računalnikov ne vidi afere. Takšno razmišljanje odpira pomembno vprašanje: Kakšna so merila odgovornosti politika, ki želi prevzeti vodenje največje slovenske občine? Od finančnega ministra bi javnost upravičeno pričakovala posebno občutljivost za gospodarno porabo javnih sredstev. Prav zato je njegovo stališče glede nakupa računalnikov vredno ponovne presoje.
5,3 mio pokradenega denarja za Boštjančiča ni afera. Kdo ve, koliko je treba pokrasti, da za Gibanje Svoboda velja kot afera?
Ker po njegovem prirejen razpis, nelegalno naročilo računalnikov in končna blamaža z “zorenjem” v skladiščih očitno za Svobodnjake ni afera. https://t.co/rw7NJey0g0— Zala Klopčič (@zalaklopcic) October 21, 2026
Če politik v primeru tako odmevnega in problematičnega nakupa računalnikov ne prepozna razloga za resno politično razpravo, se zastavlja vprašanje, kako bi presojal morebitne podobne primere pri vodenju prestolnice. Ali bi tudi pri občinskih projektih zagovarjal stališče, da ni afere, dokler ni dokazana nezakonitost? Ali pa bi kot župan uporabljal strožja merila gospodarnosti, kot jih je zagovarjal kot minister?
