Kolumna: Pavle Rupar, začnite se ceniti, poslušajte svoje telo in cepite se!

PROSIM, CEPITE SE!

Povsem drugačna kolumna bo danes.. Nič politike, le morda za razmislek, kaj pomeni zaupanje v strokovnost in ljudi z NIJZ, ki so jo bili sposobni doumeti in osvojiti in nam jo podarjajo. Dobesedno, ker je le od nas odvisno ali jim bomo zaupali ali ne in sprejeli! Zgodba je resnična, stara je točno eno leto..

Velikokrat sem po pošti prejel svetlo modro kuverto , na kateri je pisalo SVIT in na nasprotni strani NIJZ! Nikoli je nisem odprl, vedno sem bil bolj pameten on papeža in zaprto enostavno vrgel med papir, ki ga zbiramo za reciklažo! Enostavno nisem zaupal barvi! Modra barva, kot nešteto kuvert nevladnih organizacij, ki prosijo in v katere sem imel dolgo časa pomisleke zaradi nekaterih zlorab in kraj denarja, ki smo jim ga pošiljali! Prav kraticam NIJZ sem dodeli enak pomen! Priznam, da moja razgledanost ni nikoli segla do te ustanove, vedno sem jo imel za samo zase namen in apriori zavračal kot povsem nepotrebno! A se je ob prejemu zadnje nekaj spremenilo..

Lani sem pred decembrom kar nekaj mesecev sanjal mojo mamo! Bila na hribu, strmini za hišo, kjer sem preživljal otroštvo! Strm breg je bil to, nad domačijo, tam sem veliko časa prebil v gozdu, ki je bil zame pravljičen. In tudi dokaj nevaren, kamenje in plazovi so bili pogosti. In točno na enem od teh je stala moja mami! Lepa, v dolgi obleki, z ruti  na glavi in mi ponudila roko! Bila je mlada, jaz otrok! A ko sem se je želel dotakniti jo je počasi odnašal plaz , proč od mene, edino kar sem se iz sanj zapomnil  so bile njene besede, da še pride, da še ni čas , da se ji pridružim. Nisem razumel, kaj mi želi povedati..

Lani novembra me je radovednost premagala, šel sem do domače hiše, ki ni več naša. Tam sem pustil avto in se peš odpravil proti cerkvi in njenemu grobu. Ves čas so se mi vrteli spomini iz otroštva, do potankosti sem se spomnil drugih otrok, vragolij in iger, vseh dreves, ki jih ni več, poti in izvirov sveže vode.. Ko sem prispel na mamin in očetov grob sem se zjokal, pojma nimam zakaj! Po prihodu domov mi je bilo zelo prijetno, poln svežega zraka sem vedno dobro spal, ta sprehod sem velikokrat ponovil. Še več, celo povzpel sem se po tridesetih letih na grič, kjer stoji cerkev Sv. Jožefa! Tam smo smučali , poleti obiskovali Poletne prireditve na prostem, Miklovo Zalo..

V tistih dneh je prišlo zopet pismo z NIJZ oznako in prvič v življenju ga nisem vrgel proč. Naslonil sem ga na ekran računalnika, zakaj ne vem, odprl ga nisem.. Nekaj dni je bil nedotaknjen tam in po času sem se le lotil odpiranja , v njem pa kar nekaj listov, brošuric, vsebina pa vabilo na prijavo za pregled blata in sprememb na črevesju! Ojoj, moj ponos in absolutni tabu za ta predel telesa so mi povzročili nasmeh in posmeh na obraz! Pa sem si misli, bom izpolnil prijavo, da mi bodo dali mir. Presenečen seveda, ker denarja niso želeli in ker so mi pojasnili, da ne gre za kakršno koli ustanovo pač pa za inštitut za javno zdravje! Ok, napišem podatke in pošljem, zdaj bom imel mir.. A glej ga, po treh dneh dobim zopet debelejšo kuverto iz istega naslova, v njej dve epruveti in navodila, naj se podelam na papirček in pobrskam po vsebini, ki bo padla iz mene.. Ojoj, kakšen zaničevalen smeh je butnil iz mene! Mar si bom jaz, veliki in najbolj pameten in pogumen in ne vem kaj še vse mar sam sebi brskal po lastnem blatu?! Nikoli, tega pač od mene ne boste dobili, zapakiram in v koš.. In potem čez tri dni klic.. Prijazna gospa me vljudno nagovori, pojasni, da so mi poslali navodila in če ne mislim sodelovati naj se izjasnim, ker oni niso tam zaradi sebe pač zaradi moje riti in če me nečimrnost prevladuje pač ne bodo več vztrajali in me brišejo iz evidenc. Opa!!

Streznem se in dojamem, da gre zame, naredim puk, pobrskam, zapakiram eno, naslednji dan drugo in po pošti na naslov NIJZ!! Čez tri dni pa šok.. Veliki heroj in borec in govornik in vzornik in ne vem kaj še vse doživi klic, naj grem čimprej na kolonoskopijo, naj ne bom paničen ampa , da so zasledili neke zadeve, ki kažejo spremembe. Da to ne pomeni veliko a preiskava mora biti, da potrdi ali zavrže sume.

Teden dni sem čakal, že sem bil prav zelo herojski v UKC v Ljubljani in adijo moja nedolžnost, ponos in vsi tabuji, kamera gre skozi tazadno vame.. Groza, groza!! Nič bolelo ampak moj blesavi ponos.. Vse je šlo gladko, kot po avtocesti, je rekel mlad zdravnik.. Do trenutka, ko ni šlo več naprej in ko se je na ekranu pojavila rdeče-črno- bela pošast.. Rak!!!

Vsa gmota mojega telesa je v trenutku izpuhtela, počutil sem se kot rjuha , solza je pritekla, tisoče vprašanj v glavi.. Drug zdravnik je samo še potrdi, potem so nekaj tetovirali, gledal sem v ekran a videl nič.. Samo vprašanje sem izustil, če je to zdaj konec.. Konec »velikega« moža, ki se je posmehoval strokovnjakom NIJZ in bil najbolj pameten, nedotakljiv, vseveden! V resnici pa .. Bedak!! Po preiskavah sem bil hitro na vrsti za operacijo, odstranili so mi 85 cm debelega črevesja, zdaj hodim vsake toliko časa na kontrole, da opazujejo, če se je slučajno razpasel.. Zaenkrat imam srečo, ki jo povezujem s sanjami o mami, ki mi podaja roko a ne dopusti, da grem z njo po plazu, slučajnost , da sem obdržal kuverto NIJZ in potek dogodkov, ki so mi rešili življenje vsaj zaenkrat!

Pred operacijo in preiskavami sem se od vseh poslovil, na medije sem objavil pesem Sveta noč in se tako poslavljal tudi od vas.. Svojo neumnost in nezaupanje do inštitucije NIJZ, strokovnjakov in osebja bi kmalu plačal z življenjem, kot so ga premnogi oboleli za Covid, ki niso in še vedno ne dojamejo, da gre za njih, da so cepiva za reševanje njihovih življenj, strokovnjaki zaradi njih, ne zaradi sebe!! Šel sem skozi strašno preizkušnjo, smrti gledal v oči in to zavoljo svoje nadutosti, neznanja, nezaupanja in časti!!

Lanski Božič in Novo leto sem preživel v bolnici med umirajočimi na abdominalni kirurgiji in kasneje na Golniku! Kako zelo sem hvaležen strokovnjakom  NIJZ in ljudem, ki so se vseeno želeli ukvarjati z mano ne znam dovolj napisati! Še sem v rizičnih skupinah, tako kot smo mnogi, ki smo cepljeni proti Covid obolenju, nobena stvar ni stoodstotna! Je pa zaupanje večje, bojazen, da zbolim manjša in če drugega ne, izkušnja, da sem šel skozi dokaj hudo rakavo obolenje in ga preživel, neizmerno!!

Seveda imam še nekaj težav ampak občutek, da vendarle lahko premagamo tudi zahrbtne bolezni nima vrednosti, je neskončno dober!

Od lani živim drugače, želim biti miren, zavedam se, da je vsaka ura podarjena! In da imam še kakšno vlogo v tem življenju, predem pridem na sodbo pred Boga! Zato vas prosim, vse tiste, ki imate pomisleke v strokovne ljudi, ne bodite neumni, vase zaverovani, ne nasedajte tistim, ki vas po medijih ščuvajo in vam lažejo, tem niste vredni ničesar! Začnite se ceniti, poslušajte svoje telo in šepet glasov, ki vam želijo dobro! Če drugega ne se spomnite name! Če bo dal mami roko in se pustil plazu, da me odnese, bi se poslovil od ljubljene družine, mojih otrok in neprecenljivega daru Boga, od svojih treh vnukov!! Danes jokam, ko se spomnim na to, kar bi mi bilo odvzeto zaradi neumnosti! Ko bi vedeli, kako hitro si lahko na poti v grob in kako res dragoceno je biti s svojimi, ne bi premišljevali!

Zahvaljujem se vsem zdravnikom, kirurgom, medicinskim sestram in vsemu osebju, predvsem pa sodelavcem na programu SVIT in moji mami, ki me ni hotela s seboj.. Pa seveda Bogu, zaupam vanj, ker dela čudeže!

Hvaležen sem, da to lahko napišem in delim z vami, morda bo pa le kdo prej spoznal svoje napake in svojo zmotljivost, kot sem jih sam! Žal mi je le, da mnogim tega ni bilo dano…

Prosim , cepite se!!

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
LinkedIn

izbrano za vas

To spletno mesto uporablja piškotke. S piškotki zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo, enostavnejši pregled vsebin, analizo uporabe, oglasne sisteme in funkcionalnosti.
S klikom na »Strinjam se« dovoljuješ vse namene obdelave. Strinjam se Več

Obvestilo o piškotkih.