Največji morilci slovenskega naroda, partizani prve čete Šercerjevega bataljona, so leta 1942 storili enega najhujših zločinov v slovenski zgodovini. Pobili so kar cele družine z ženskami in otroci vred.
Prva četa Šercerjevega bataljona je najverjetneje iz »preventivnih razlogov« (da ne bi v prihodnosti kdo Italijanom govoril o partizanskih položajih), umorila večjo skupino Romov iz vasi pod Krimom. Umorjene so bile cele družine, nad katerimi so se partizani po pričevanju očividca iz Tomišlja znašali že, ko so jih gnali na morišče.
O tem množičnem umoru se je ohranilo tudi poročilo Šercerjevega bataljona, v katerem piše: »1. četa likvidirala po zaslišanju organizirano cigansko vohunsko tolpo, ki je štela 42 članov. Zaplenjeni so bili trije konji.« V rokopisnem Operacijskem dnevniku Šercerjevega bataljona pa so za 17. maj o dejavnosti 1. čete napisali: »Striženje deklet na Igu, ki so hodile z Italijani. Prevzem oblasti po organih O.F. Likvidacija ciganske tolpe broječe 42 člana in denuncijanta Jenkota, Markuna in špijona iz Novega mesta. Isto Škulj Jožeta iz Škrilj. Mobilizacija prostovoljcev in vaške zaščite.«
[color-box color=”yellow”] 1. četa likvidirala po zaslišanju organizirano cigansko vohunsko tolpo, ki je štela 42 članov. Zaplenjeni so bili trije konji.[/color-box]
Poveljnik čete, ki je zagrešila ta zločin, je bil Alojz Popek (Milan Vandek), politični komisar pa Alojz Kusold – Vasilij. Bataljonu Ljuba Šercerja je poveljeval Tone Vidmar (Luka Suhadolc), politični komisar pa je bil Mirko Novak – Fric. Ta dva sta o tem zločinu poročala Notranjskemu odredu, katerega poveljnik je bil Bojan Polak – Stjenka, politični komisar pa Janez Hribar.
Posmrtni ostanki umorjenih so bili izkopani leta 2017. Odkrili so 53 okostij – verjetno so partizani poleg Romov tam umorili tudi nekaj drugih Slovencev. Med umorjenimi je bila skoraj polovica otrok, mlajših od štirinajst let; približno polovica je bila žensk, med njimi ena v visoki nosečnosti. Na mnogih otroških okostjih niso našli strelnih ran, kar potrjuje, kar se je takrat govorilo med ljudmi, da so jih namreč partizani umorili tako, da so jih prijeli za noge in z njimi treskali ob drevesna debla.
[color-box color=”yellow”] Po vojni so bili morilci Bojan Polak, Janez Hribar, Tone Vidmar in Alojz Popek razglašeni za narodne heroje.[/color-box]
Ravno ta dogodek iz 17. maja leta 1942, je bil začetek vojnih in povojnih zločinov na slovenskih tleh, katere so izvajali tako partizane, kot kasneje komunisti. Je priča o bratomorni vojni slovenskega naroda, je priča o izprijenosti komunističnega režima, kamor nas je pahnila nekdanja država Jugoslavija. A namesto lepega in spoštljivega spomina na vse žrtve komunizma, smo od te vlade, dobili sramoten ukaz, da se praznik, ki bi obeleževal ta dogodek ukine.
Spomine na krvave komunistične zločine ne more prikriti več nihče. Tudi če nam leva vlada ukine praznik, dejstva o teh zločinih so neizpodbitna. Zato prižgimo sveče v spomin vsem nedolžnim žrtvam komunističnega nasilja.
vir, po knjigi Jožeta Možine, Slovenski razkol, str. 122, 123