TV voditelj Aljuš Pertinač, ki je bil dolgoletni član stranke Socialnih demokratov in je roko na srce je še sedaj levo usmerjen, ja stranki SD poslal odprto pismo, nad katerim se lahko zamisli tudi predsednica Tanja Fajon.

Odpro pismo Aljuša Pertinača stranki Socialnih Demokratov

(pismo objavljamo v celoti in je nelektorirano)

Okroglih 20 let sem bil vaš član, zato mi dovolite, da vam napišem tole odprto pismo. Vem, lahko bi vam pisal neposredno, ampak se bojim, na podlagi izkušenj in politične kilometrine, da je precej bolj verjetno, da boste pismo prebrali, če ga javno objavim. Zakaj je tako, veste sami ravno tako dobro ali še celo bolje od mene.

Naj že takoj na začetku razčistimo eno stvar. Tega ne pišem, ker bi vam želel soliti pamet. Ne, to ni moj namen. Vsa odgovornost za to, kako vodite stranko in kako se orientirate v slovenskem in mednarodnem političnem prostoru, je na vas. Zato so vse odločitve ali neodločitve, ki jih s tem v zvezi sprejemate, izključno vaša pravica. Enako velja, da tega ne pišem zato, ker bi vam karkoli zameril oziroma bi vam želel škodovati. Če bi bilo to res, potem mi verjemite, da obstaja tisoč načinov, na katere bi vam lahko škodil ali se hudoval nad vami bolj uspešno. Zakaj je tako, veste sami ravno tako dobro ali še celo bolje od mene.

Kljub vsemu se mi zdi prav, da vam pišem. Prvič zato, ker smo bili, kot rečeno, dvajset let v istem čolnu in do vas oziroma do stranke še vedno čutim neko določeno afiniteto. Z mnogimi med vami sem tudi še vedno v stiku, z nekaterimi med vami še naprej prijateljujem. Drugič pa zato, ker mi seveda ravno tako ni vseeno za državo, v kateri vsi skupaj živimo, in za to, na kakšen način se, če sploh, se pri nas uveljavljajo socialnodemokratske politike. Trdno sem namreč prepričan, da je za družbo, kot je naša, socialna demokracija še vedno najprimernejši in pravi odgovor. Moderna evropska socialna demokracija. Tudi manj pozornega spremljevalca in slabšega poznavalca boste, to si moramo vsi skupaj priznati, težko prepričali, da je, prvič, trenutni SD kot polnopravni in legitimni nosilec socialne demokracije pri nas moderen in evropski, in drugič, da imajo socialnodemokratske politike ta hip pri nas kakšno posebno težo. Zakaj je tako, veste sami ravno tako dobro ali še celo bolje od mene.

Po drugi strani pa vam mora biti popolnoma jasno, da mi je osebno popolnoma vseeno, kaj boste na podlagi mojega pisanja, če sploh kaj, storili in ali ga boste oziroma kako resno ga boste jemali. Kot že rečeno, to je popolnoma vaša stvar. Kar vam pišem, je namreč vsaj v tolikšni meri kot vam namenjeno tudi preostali politični javnosti.

Stranka se je dolga leta trudila, ne brez uspeha, ravno nasprotno, da bi postala moderna evropska socialnodemokratska stranka. To velja tako za čas, ko jo je vodil Borut Pahor, kot tudi za kratko obdobje, ko ji je načeloval Igor Lukšič. Pahor in Lukšič sta, čeprav sta si politično in tudi sicer precej različna, zmogla sodelovati med sabo vedno, ko je bilo to koristno za stranko in za državo. Še več, med koristnim za državo in koristnim za stranko nista videla bistvene razlike. Oba sta si želela in ves čas stremela k temu, da bi bila stranka koristna za državo in enakopraven del evropske socialne demokracije. Danes se zdi, da nikomur od nosilcev politične moči v stranki ni natančno jasno, kaj sploh je interes stranke, kaj šele države. Stranko in politiko dojemajo predmoderno, v stilu newtonovske fizike. V bivši skupni državi smo temu rekli povuci-potegni. Politika zanje ni umetnost možnega in prostor, kjer se oblikujejo, sprejemajo in izvajajo vse za državo ključne odločitve, ki neko državo sploh delajo državo, ampak prostor za osebno okoriščanje in zadovoljevanje ozkih, partikularnih interesov, prek zasedanja pozicij in participiranja na oblasti. To je premalo. To v letu 2021 preprosto ni dovolj.

Odgovor, da stranka, če ni na oblasti, beri članica vladajoče koalicije, ne more aktivno vplivati na izvajanje posamičnih politik in na stanje v državi, je iz trte zvit. Tu bom absolutno branil stališče, da je imela stranka v mandatu 2004–2008, ko jo je vodil Pahor, in v letu 2012, ko jo je vodil Lukšič, enako ali še več vpliva na aktualno politiko kot takrat, ko je bila v vladi ali jo je celo vodila. Zakaj je tako, veste sami ravno tako dobro ali še celo bolje od mene.

Eden izmed glavnih problemov stranke je bil ves čas njena kadrovska politika. Čeprav je stranka dolga leta veljala za stranko, ki ima daleč največji delež volivcev z visoko izobrazbo in ki je tudi v lastnih vrstah imela celo kopico visokoizobraženih in intelektualno potentnih ljudi, je vedno čutila potrebo po tem, da je ključne kadre oziroma ljudi za ključne položaje uvažala od zunaj. Če si želel v okviru SD postati poslanec, evroposlanec, minister ali karkoli podobnega, vključujoč mednarodne funkcije, je bilo zate najbolje, če si v stranko vstopil tik pred zdajci ali pa sploh ne in če te je pred kandidaturo oziroma nominacijo s socialno demokracijo pri nas povezovala nič več kot zgolj bujna domišljija. Zakaj je tako, veste sami ravno tako dobro ali še celo bolje od mene.

Tako za aktualno predsednico oziroma, kot ji vi radi rečete, voditeljico kot za njenega predhodnika je značilno, da sta na čelo stranke prišla, potem ko ju je stranka nominirala oziroma izvolila na dobro plačane javne funkcije in ne nasprotno. Nasploh za aktualno vodstvo stranke velja, čast redkim izjemam, da je sestavljeno iz ljudi, ki so tam bolj zato, ker se jim to osebno splača, kot pa zato, ker bi živeli in dihali s stranko toliko časa, da bi jih to kvalificiralo za njihov obstoječi položaj. Po tem se SD, čeprav je tradicionalna stranka z dolgo preteklostjo in še daljšo tradicijo, v ničemer ne razlikuje od enosebnih strank za ene volitve, ki so poimenovane po svojih ustanoviteljih. Zakaj je tako, veste sami ravno tako dobro ali še celo bolje od mene.

Zato se ne gre čuditi in samo potrjuje našo zgornjo tezo, da ima stranka in s tem socialna demokracija več vpliva takrat, ko je oddaljena od vzvodov odločanja, ker takrat zunanji oportunisti in kruhoborci pač ne silijo vanjo. Pa vendar, če bi držalo, da je prihodnost in glavno poslanstvo stranke participacija na oblasti, kako si potem razlagati dejstvo, da se stranka, odkar jo vodi voditeljica, temu aktivno odpoveduje? Stranka se pospešeno poskuša distancirati od predsednika republike, ki je njen bivši predsednik in je bil suvereno dvakrat zapored izvoljen na neposrednih volitvah. Bolj socialnodemokratskega predsednika Slovenije, kot je Pahor, si ta hip ni mogoče zamisliti. Vsaj do naslednjih volitev oziroma dokler ne bodo znani kandidati za njegovo nasledstvo. Zakaj bi si torej stranka želela, da jo s Pahorjem povezuje čim manj?

Enako nerazumljivo je, da stranka, ki ne skriva, da je njeno ultimativno poslanstvo participirati na oblasti, meni nič, tebi nič zavrne ponudbo aktualnega predsednika vlade za sodelovanje. Govorimo seveda o prvi takšni ponudbi v aktualnem mandatu vlade, po zgledu nekdanjega partnerstva za razvoj. Takrat, pred 15 leti se je stranka za tovrstno sodelovanje, čeprav je bilo ravno tako malo zunanje ali če hočete medijske podpore za tak korak, odločila, kar je koristilo stranki (naslednje volitve je kot edine doslej prepričljivo dobila), še bolj pa državi. Enako bi veljalo tudi sedaj, še posebno v času epidemije.

Namesto da bi stranka konsekutivne zaporedne volitve (3. zapored), na katerih so centri moči tranzicijske levice alias strici iz ozadja raje kot njo podprli vsako drugo instant politično tvorbo za ene volitve, izkoristila za to, da bi dokončno prekinila formalne in neformalne povezave z nosilci politične in ekonomske moči iz bivšega sistema in bivše države ter končno dokazala, da je sposobna suverene drže oziroma zadihala s polnimi pljuči, se je raje pustila zapeljati, če ne celo prisiliti v propadli projekt Kul, ki tako ali tako ni nič drugega kot nastavek za še eno v vrsti strank novih novih obrazov.

Ali res menite, dragi socialni demokrati, da vas centri moči tranzicijske levice in člani medijskega kartela v službi bivšega režima podpirajo, če pa so vam, potem ko so vas zapored posiljevali z Zoranom JankovićemAlenko BratušekMirom Cerarjem in Marjanom Šarcem, sedaj nasrali še celo Jožeta P. Damijana in, o, bog, Karla Erjavca? Kdaj je nazadnje osemdesetletni Kučan na volitvah eksplicitno podprl SD? Kdaj so nazadnje to naredili njegovi politično-ekonomski prijatelji?

In potem je tu seveda še vprašanje voditeljice. Njo ste pripeljali na čelo stranke bojda zato, da bo dvignila rejting stranki. Kar je smešno. Če ji tega ni uspelo kot podpredsednici in nosilki liste za EU-volitve, kako ji bo kot predsednici? Kako ji bo to uspelo, če v celotni karieri ni imela enega samega notranjepolitičnega stališča, kaj šele enega samega notranjepolitičnega vpogleda v dogajanje? In sedaj, ko tudi sami spoznavate, da ste se ušteli, da ne pomeni praktično nobene dodane vrednosti, jokate okrog in bi jo želeli po manj kot letu dni spet zamenjati z nekom drugim. Čemu, lepo vas prosim? Če ste v parlament dvakrat, resnici na ljubo enkrat res za las, prišli pod vodstvom bivšega predsednika, potem boste tudi pod voditeljico. In to je tudi vse, kar potrebujete. Bodimo pošteni, to je tudi vse, česar si resnično želite. Ker potem boste itak šli v vsako Antijanša koalicijo, kot ste šli do sedaj že v vsako.

Stranka, katere član sem bil 20 let, ne bi nikoli pristopila k projektu konstruktivne nezaupnice, za katero ne bi imela zagotovljenih 46 glasov in katere nosilec bi bil nekdo, ki ni bil izvoljen in nima praktično nobene realne politične moči. Kako bi tak vodil vlado, je uganka, ki ji ta hip ni mogoče najti odgovora. Prav tako tista stranka ne bi najprej vložila predloga konstruktivne nezaupnice, nato pa še treh interpelacij. Pravilen vrstni red je seveda obrnjen.

In še, če bi z interpelacijami mislili resno, ne bi vložili treh naenkrat, posebno pa ne zoper ministrico iz stranke, na glasove katere računate oziroma ste računali pri glasovanju o konstruktivni nezaupnici. Da o tem, da bi v primeru uspeha tega glasovanja en vaš poslanec ostal brez službe, niti ne govorimo. Na očitno nerazumevanje temeljnih postulatov parlamentarne demokracije kaže tudi reakcija dveh vaših poslancev ob vlaganjih interpelacij. Vsak izmed njiju ni želel podpisati ene, pozor, ker je bil interpelirani minister enkrat ali večkrat v preteklosti prijazen do njiju. Si predstavljate? Kot da gre za neko osebno stvar na ravni všečkanja objav na družabnih omrežjih, ne pa za oceno politične odgovornosti ministra v dani situaciji.

In na koncu nam ostane še vprašanje, zakaj bi vas volivke in volivci sploh volili? Ja, tudi sam spadam mednje, če vam je prav ali ne, in tudi za moj glas se morate boriti. Oziroma bi se morali. Zakaj torej? Ker ste proti Janši? Ne ga srat, proti Janši je bilo na zadnjih volitvah tri četrt aktualnega parlamenta, pa je volitve vendarle dobil in po fiasku vaše Antijanša koalicije bolj ali manj udobno vodi vlado. Postavite se torej v vrsto. Od strank, ki se jim ta trenutek obeta ponovni vstop v parlament, bi edino SDS šla z Janšo, NSi pa le, če ne bo šlo drugače. Zakaj bi torej na podlagi Antijanša sentimenta katerikoli volivec izbral ravno vas? Zato, ker vam gre na živce Pahor, kot aktualni predsednik države in bivši predsednik stranke?

Ker ste proti Janši? Ne ga srat, proti Janši je bilo na zadnjih volitvah tri četrt aktualnega parlamenta, pa je volitve vendarle dobil in po fiasku vaše Antijanša koalicije bolj ali manj udobno vodi vlado.

Ne, dragi Socialni demokrati, to ne bo dovolj. Zato, vzemite se v roke, prisluhnite tistim redkim intelektualcem, ki jih še imate v stranki, in začnite delati na tem, da ne boste zgolj glasek v kakofoniji vpitja in moraliziranja ob nemoralnih in abnormalnih tvitih predsednika vlade. Pokažite, da ste sposobni več in bolje. Dajte energijo in ljudi na kup, ne pa jih izključevati kot tistega vašega župana, ker mislijo z lastno glavo. Vprašajte se, kaj ta hip ljudje pri nas najbolj potrebujejo in kako do tega priti. Vodite z zgledom, ne pa da se zgledujete po tistih, ki niti približno nimajo vaših kapacitet, kilometrine in resursov, predvsem pa, pojdite se politiko le in samo v primeru, če vam pri tem absolutno ni neugodno oziroma to povsem ali le delno odveč. Ker trenutno se zdi, vsaj meni, mogoče pa še komu, hej, mogoče celo vam, da pri tem izjemno in neprenehoma trpite.

Tako je Aljuš Pertinač napisal pismo Tanji Fajon in njenim Socialnim demokratom. A vpršanje, če bo to pismo padlo na plodna tla.

PM