Kolumna Dejan Kaloh: “V daljni prihodnosti gremo torej vse do zvezd!”

Dejan Kaloh
kolumna Dejan Kaloh: V daljni prihodnosti gremo torej vse do zvezd!

Kolumna Piše: mag. Dejan Kaloh, poslanec SDS

V daljni prihodnosti gremo torej vse do zvezd

Predsednik slovenske vlade, g. Janez Janša, se je v svojem vizionarskem govoru na osrednji državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti (tega obeležujemo 26. decembra) v Cankarjevem domu, v četrtek v večernih urah dotaknil tudi vesolja, možnosti človeštva, da v prihodnosti naseli eksoplanete podobne Zemlji ter spomnil na slovenske prebojnike na področju vesoljske tehnologije in preučevanja vesolja nasploh.  

»Znanost dokazuje, da je danes v našem znanem vesolju, ki se sicer dokazano širi, od dva do deset tisoč milijard galaksij. Ena od teh je Mlečna cesta, v kateri sta tudi naš planet Zemlja in naše osončje. Skupaj s še najmanj sto milijardami zvezd oziroma osončij in najmanj toliko planetov. Od enega do drugega roba naše galaksije svetloba potuje sto tisoč let. Za primerjavo: od Zemlje do Lune svetloba potuje dve sekundi. Kakšnih sedem odstotkov zvezd naj bi bilo podobnih našemu soncu in na milijarde planetov naši Zemlji. Prostor za človeštvo je praktično neskončen in pred nami je čas, ko lahko človek s svojimi dosežki poseže po sosednjih osončjih. In nato naprej.


Hkrati je pred nami čas, ko se bo odločilo, ali je človeštvo najprej sposobno stopiti skupaj pri ohranitvi življenjskih pogojev našega čudovitega planeta, izkoreniniti lakoto, združiti znanje in se nato usmeriti k zvezdam. Dobesedno.  /…/

Avtor teorije, na podlagi katere je človek prvi stopil na Luno, je naš rojak Herman Potočnik Noordung. Zakon o toplotnem sevanju črnega telesa je prvi na svetu odkril Jožef Stefan. Izumitelj Franc Rode je razvil prvi žepni kalkulator. Usmerjevalni sistem rakete, s katero je leta 1962 v vesolje poletel prvi ameriški astronavt, je razvil France Puhek. V projektu Voyager je z razvojem plazemske naprave sodeloval Anton Mavretič. Ta naprava še danes v mnogih instrumentih meri sončno plazmo v vesolju. Janez Repar je izumil etilen propilensko gumo, ki omogoča vesoljskim plovilom potovanje na druge planete našega osončja. Merilne naprave slovenskega podjetja so danes vgrajene v večino vesoljskih plovil. John Hrastar je snovalec vremenskih in izvidniških satelitov ter prejemnik najvišje nagrade NASA. Marija Strojnik je razvila sistem, ki je danes vgrajen v vse satelite sistema GPS. Inovacija slovenskega podjetja je bistveno skrajšala čas do uporabe satelitskih posnetkov. Maruša Bradač je sodelovala pri zasnovi novega Nasinega teleskopa James Webb. Slovensko podjetje razvija balone za skladiščenje v vesolju. Drugo slovensko podjetje sodeluje z Naso pri razvoju eksperimentalnega električnega letala. Pri revolucionarnem, svetovno odmevnem fotografiranju črne luknje leta 2019 so sodelovali tudi slovenski znanstveniki. Nekdanji dijak kranjske gimnazije Dušan Petrač je kot vrhunski mednarodni strokovnjak za vesoljsko tehnologijo postal Nasin ambasador osončja. Okrog zemljine orbite krožijo danes tudi slovenski sateliti. In še bi lahko naštevali.«

Ta del govora me je še posebej navdušil, saj se v prostem času že od osnovnošolskih let dalje tudi sam precej zanimam za fenomen vesolja. Pred leti sem v Moskvi osebno spoznal legendarnega ruskega kozmonavta Alekseja Leonova, ki je 18. marca 1965 kot prvi človek v zgodovini opravil prvi vesoljski sprehod. Dolgih 12 minut je Leonov lebdel v globoki črnini 500 kilometrov nad Zemljo, obkrožen z zvezdami in ob slepečem Soncu, ter slišal samo bitje svojega srca. Nepozaben in surrealističen občutek, mi je zaupal. Poskusil sem si še sam vizualizirati, kako se mora v temini vesolja videti krivulja našega planeta in kako se tako visoko zgoraj tuzemski problemi zožijo le na tiste reči, ki v življenju resnično štejejo. Zdravje, kvalitetni in topli odnosi z najbližjimi, upanje, da bo do konca in na koncu vse tako kot mora biti. Pred dobrima dvema letoma je Leonov dokončno odšel med svoje zvezde, meni pa je ostala za večen spomin najina skupna slika.

Letos na začetku poletja sem premierja ob vladnem obisku podravske statistične regije spremljal na srečanju s predstavniki mariborskega podjetja SkyLabs. Gre za bivše študente mariborskega FERI-ja, ki so zasnovali podjetje za vesoljske tehnologije in septembra lani v vesolje poslali njihov prvi nanosatelit Trisat, ki bo krožil okoli Zemlje šest let. Jeseni 2022 pa bo v vesolje z nemško raketo poletel njihov nov nanosatelit Trisat-S. Na satelitu je nameščen najsodobnejši komunikacijski modul NANOlink in računalnik NANOobc, ki bo poskrbel za rokovanje s podatki na krovu satelita. Za vsem tem stojita slovenska pamet in znanje, ki ju s pridom koristijo tudi sateliti nemško – italijanskega podjetja OHB in španskega podjetja Elecnor Deimos.

Podjetje pomladi 2022 načrtuje odprtje nove zemeljske postaje na obrobju Maribora, hkrati pa bodo v sklopu misije Trisat-S testirali tudi združljivost z omrežjem zemeljskih postaj KSATlite norveškega podjetja Kongsberg Satellite Services, ki s svojimi zemeljskimi postajami po vsem svetu zagotavlja več kot 45.000 komunikacijskih preletov na mesec. Ni kaj, impresivno. Vesolje tako ni več rezervirano le za velike države, ampak se je z znižanjem stroškov razvoja, izstrelitve in uporabe mikro in nano satelitov »odprlo« tudi za male države kot je Slovenija. Tudi za – po teritoriju – malo slovensko državo, a z veliko slovensko pametjo!

Iz Zemlje pa spet nazaj k zvezdam. V roke zelo rad vzamem knjige priljubljenega astrofizika Niel deGrasse Tysona, ki zapletene pojave v vesolju uspe razložiti na precej poljuden način, da jih vsaj približno razumemo tudi vsi, ki nismo astrofiziki. To, da ko gledamo v zvezde, hkrati gledamo v preteklost razume vsakdo, saj je jasno, da je morala svetloba najprej sploh pripotovati do Zemlje, da lahko sedaj sploh vidimo to ali ono zvezdo. Najbližja zvezda naši Zemlji (poleg Sonca seveda) je rdeča pritlikavka Proxima Centauri, ki je oddaljena od našega planeta 4,24 svetlobnih let. Torej, konec decembra 2021 na Zemlji ne vidimo zvezde PC v realnem času, temveč tako kot je bila proti koncu leta 2017 – svetloba je namreč do nas rabila dobra štiri leta. Okoli PC kroži planet Proksima Kentavra b in zgolj hipotetično (zelo verjetno ta planet ni naseljen); če bi danes lahko s teleskopom pokukali (sedaj tehnološke zmogljivosti teleskopov zelo karikiram) v kakšno tamkajšnjo porodnišnico in videli novorojenega alienčka z desetimi prsti in precej večjimi možgani od naših, bi v realnosti njihovega planeta ta fantič bil star že 4 leta in bi morda že znal stoti tuj jezik iz bližnje medgalaktične skupnosti.

Še dva miselna preskoka v času-prostoru. Planet z imenom TOI 700 d je oddaljen približno sto svetlobnih let od Zemlje. Ponovimo vajo: smo astrofizik s super močnim teleskopom in na zlatih poljanah južno od ekvatorja TOI 700 d ugledamo nezemeljsko lepo bitje ženskega spola (tudi tukaj so krivulje ženskih atributov dobro vidne), po naši oceni staro okoli 20 let. Še preden lahko globoko vzdihnemo, se zavemo, da je naša medplanetarna lepotica sedaj tam stara že 120 let in morda niti več ne živi. In obratno. Če alienski astronomi opazujejo našo Zemljo iz svojega 4600 svetlobnih let oddaljenega planeta, lahko v njihovi realnosti vidijo gradnjo Keopsove piramide. Za nas na Zemlji je naša preteklost za naše oči zaklenjena, vidijo pa jo lahko drugi.

Kaj pa oddaljeni svetovi, ki so od našega osončja oddaljeni tisoče, celo milijone svetlobnih let? Za morebitne civilizacije, ki so na drugem koncu Rimske ceste ali v drugih galaksijah, zelo verjetno ne bomo nikoli zvedeli, saj se v 13,8 milijarde starem vesolju civilizacije prižigajo in ugašajo kot kresnice v poletni noči. V bistvu imamo še eno veliko težavo, to je, da s pomočjo svetlobe lahko gledamo le t.i. opazovano vesolje, njegov navidezni rob pa se nam vse bolj odmika, saj se vesolje pospešeno širi. Diameter opazovanega vesolja astrofiziki ocenjujejo na nedoumljivih 93 milijard svetlobnih let.

Temno energijo in temno snov bom raje kar preskočil, ker na besedo verjamem Tysonu, da še najbolj odlični astrofiziki o teh dveh pojavih v vesolju še samo bolj kot ne tipajo v temi. V razlagi za astro-telebane pa: temna energija naj bi bila tista sila zaradi katere se pospešeno širi naš univerzum, temna snov pa je še bolj izmuzljiv hipotetičen pojem in naj bi znašala kar 85% vse snovi v univerzumu, a je ne moremo videti neposredno. Temna snov je človeškim očem skrita, a jo astrofiziki lahko zaznajo posredno, prek njenih gravitacijskih vplivov na vidno snov, recimo na zvezde in planete.

Po teoriji multiverzuma obstaja neskončno veliko različnih univerzumov, kjer je vsak med nami v nešteti inačici naših življenj lahko tudi zelo uspešen astronom, svetovno znan filmski igralec, predsednik ZDA slovenskih korenin (no, prvo damo ZDA slovenskega porekla Melanio Trump smo imeli celo v našem univerzumu!), prvak Formule 1 ali pa je poročen z monaško princeso. Lahko ste tudi predsednik slovenskega vlade (verzijo slabega slovenskega PV smo v našem univerzumu žal tudi že videli – nazadnje v podobi Marjana Šarca). In tako naprej.    

V daljni prihodnosti gremo torej vse do zvezd, v bližnji pa do samozavestne, zadovoljne in razvojno naravnane Slovenije. Za slednjo je garant aktualna vlada pod vodstvom izkušenega in odličnega predsednika vlade Janeza Janšo, zato naj s svojim učinkovitim delom nadaljuje tudi po aprilskih volitvah drugo leto. Za dosego zgoraj navedenega je čisto dovolj ta naš univerzum in še kakšni dve ali tri Janševe vlade.

Dejan Kaloh

Facebook
Twitter
LinkedIn

To spletno mesto uporablja piškotke. S piškotki zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo, enostavnejši pregled vsebin, analizo uporabe, oglasne sisteme in funkcionalnosti.
S klikom na »Strinjam se« dovoljuješ vse namene obdelave.
Obenem pa vas obveščamo, je spletna stran v fazi nadgradnje. Za morebitne nevšečnosti pri uporabi našega portala se vam v naprej opravičujemo. Strinjam se Več

Obvestilo o piškotkih.

Blokiranje oglasov

Podprite nas tako, da onemogočite razširitve za blokiranje oglasov za naše spletno mesto v svojih brskalnikih in/ali antivirusnih programih.