Ob današnjem velikem krščanskem prazniku, Marijinem vnebovzetju se spominjamo časov, ko je bilo praznovanje cerkvenih praznikov prepovedano.
Komunisti za kršenje človekovih pravic
Človekove pravice, h katerim sodi tudi svoboda veroizpovedi, očitno niso bile del tega novega normativnega in vrednostnega sistema po koncu druge svetovne vojne. Za komunistično oblast je bila Katoliška cerkev vse do prevrata 1990/1991 sovražnik številka ena, predvsem zato, ker je bila edina organizirana sila izven Komunistične partije. Že v poročilo notranjega ministrstva novembra 1945 je bila opredeljena kot »hrbtenica reakcije«.
Zmanjšati vpliv cerkve
Po partijski logiki je bilo potrebno tega sovražnika odstraniti, in če to ni bilo mogoče, vsaj kolikor mogoče zmanjšati njegov vpliv. Zato se je takoj po koncu vojne začelo precej odkrito in surovo preganjanje Cerkve kot inštitucije in njenih predstavnikov ter vidnih vernikov. Sledile so hišne preiskave, množične aretacije in sodni procesi, potem pa stanovanjsko utesnjevanje, brisanje iz volilnih list, ukinjanje cerkvenih šol, omejevanje verouka, prav tako verskega tiska. Agrarna reforma in nacionalizacija sta posegli po cerkvenem premoženju, zaprli so cerkvene šole in iz bolnišnic odpuščali nune, v časopisih, radijskih oddajah, na odrih in političnih mitingih pa so se vrstili napadi proti duhovnikom, redovnikom in Cerkvi.
Vprašanje cerkve edina resna nevarnost
»Ljudska oblast« Cerkvi kljub številnim posegom ni mogla do živega, ker je imela veliko zaslombo v pretežno vernem slovenskem prebivalstvu, predvsem pa tudi, ker je bila mednarodno organizirana. Zato je oblast na vse načine skušala preprečevati vpliv Vatikana. Že 21. 6. 1945 je Edvard Kardelj na seji Centralnega komiteja KP Slovenije ocenil, da je »vprašanje cerkve edina resna nevarnost« in zahteval, da se naj duhovnikov ne pušča brez dovoljenja v župnije, uporablja naj se gibčno taktiko, cerkveno pomoč naj se deli vasem, ki so naklonjene oblasti, tam pa kjer se »reakcija« pojavi, pa “lahko tolčemo!” Septembra pa je še zahteval, da naj se s posegi proti duhovnikom ne zavlačuje: “Našo popustljivost smatrajo za slabost. Kadar se začuti organizacija, takoj aretirati!”
Slovenski notranji minister Boris Kraigher se je izrazil tako: “Svobodo more uživati samo tisti človek, ki je dozorel za tako svobodo in ki je vreden take svobode, glede večine duhovnikov pa ne bi upal trditi, da so jo popolnoma vredni.” Torej če je niso vredni, potem po tej logiki, ni potrebno spoštovati njihovih pravic. Seveda, kdo je vreden teh pravic, je določal vrh partije.
Alojzij Stepinac cerkveni heroj in uponik komunizma
Osrednja osebnost prvega obdobja v Jugoslaviji je bil predsednik škofovske konference in zagrebški nadškof kardinal Alojzij Stepinac, ki je bil septembra 1946 na montiranem procesu obsojen na 16 let zapora s prisilnim delom. Kazen je prestajal najprej v zloglasnem zaporu Lepoglava, po šestih letih pa so ga prestavili v domačo župnijo Krašić, kjer je bil do smrti v hišnem priporu. Po tem ko ga je Vatikan 29. 11. 1953 imenoval za kardinala, je jugoslovanska vlada prekinila diplomatske odnose z Vatikanom.
Človekove pravice, h katerim sodi tudi svoboda veroizpovedi, očitno niso bile del tega novega normativnega in vrednostnega sistema. Še sedaj nekateri komunistični skrajneži ob slikah v cerkvah žalijo vernike s klerofašisti. Komunističnih idej zatiranja in zaničevanja slovenskega naroda, še vedno ni konec.
MG
