Za Socialne demokrate je bil Kidrič heroj kateremu se klanjajo, v bistvu pa je bil človek, ki je načrtoval poboje številnih Slovencev. Pod njegovo taktirko je umrlo na tisoče naših sodržavljanov.
Kdo je bil v resnici Boris Kidrič?
Oče, Borisa Kidriča je bil bibliotekar Dvorne knjižnice na Dunaju. A se je odločil, da pošlje svojo ženo Jelico skupaj s sinčkom Borisom domov, na Knežec pri Rogaški Slatini. Tam je Boris obiskoval prve štiri razrede osnovne šole. V kmečkem okolju je v oči padla ne le otrokova imenitna obleka, ampak kar cela družina s svojo buržujsko kulturo, ki jo bo kasneje Boris glasno psoval.
Boris je v Ljubljani obiskoval poljansko gimnazijo, nato pa študiral kemijo v Ljubljani in Pragi. Kljub velikim upom in finančnim vložkom ni študija nikoli zaključil. Vključil pa se je že na začetku 30-ih v partijo in pričel »kariero revolucionarja«. Izobraževal se je tudi v Moskvi, kjer je postal Stalinov oboževalec. Zagovarjal je njegov pakt s Hitlerjem in skušal zlomiti Angelo Vode, ki je Hitlerju nasprotovala. Ko se je med vojno začela komunistična revolucija, je bil poleg Edvarda Kardelja glavni načrtovalec pobojev. Na očitke o prevelikem številu žrtev revolucionarnega terorja je odgovarjal: »Tudi če bo na koncu borbe ostalo živih samo pet Slovencev in bodo to vsi komunisti, bo to za nas popolna zmaga.«
Že pred vojno je veljal za nekakšno senco Edvarda Kardelja, čeprav je v tistem času za njim precej zaostajal, in to v vseh pogledih. Bil je dejaven komunist in za časa NOB je mnogo pisal. Udeležil se je tudi drugega zasedanja AVNOJ-a v Jajcu. Bil je kot so takrat rekli »dober komunist«, se pravi, znal je podati samokritiko, slediti liniji in prikimavati »velikim glavam«.
Leta 1944 je Lindsay Rogers, novozelandski zdravnik na slovenskem osvobojenem ozemlju, za Kidriča zapisal, da mu na obrazu žari vročica revolucije, da so njegove besede krute, zgoščene, jedrnate in dogmatično formulirane ter da so njegove oči enake očem verskega gorečneža, njegova vera pa je komunizem. Pomenljivo je tudi Kidričevo sporočilo slovenskemu politbiroju, po tem, ko je bila žerjavica v zunanji politiki že razdražena, da je Sovjetska zveza »naš edini zaveznik in prijatelj, ampak je potrebno voditi pravilno politiko do zahodnih zaveznikov«.
Po vojni so pod Kardeljevim mentorstvom, (s Kidričem sta bila velika prijatelja) in taktirko njegove samozvane vlade potekali največji množični pomori v naši zgodovini. Z montiranimi sodnimi procesi se je Kidrič izživljal nad konkurenti (npr. nad izobraženim in karizmatičnim Nagodetom). Bil je tudi glavni pobudnik nastanka VOS, preko katere je KPS izvajala partijske umore številnih posameznikov in skupin. Kot zagovornik striktne prosovjetske usmeritve je poskrbel tudi za politično uničenje vseh posameznikov. Kidrič se je sicer slovenskemu narodu najbolj vtisnil v spomin kot začetnik krvave revolucije, in sicer že leta 1941, ko je v imenu CK-KPS ukazal pokol vseh ideoloških nasprotnikov, med drugim vseh voditeljev OF, ki so pripadali kakšni meščanski smeri, veleposestnikov, kapitalistov, industrialcev, kulakov, voditeljev in funkcionarjev meščanskih strank, ki niso bili na delu v OF ali NOV, voditeljev bele garde, voditeljev plave garde, intelektualcev, študentov in kavarniških politikov ter nekaterih duhovnikov, kar naj bi predstavljalo t. i. boj proti okupatorju.
Bil pa je Kidrič pravi ljubitelj maršala Josipa Broza-Tita. Tako rekoč napol mrtev je nekaj mesecev pred smrtjo prišel v zvezno skupščino, samo da bi oddal glas za svojega predsednika, nato pa so ga takoj odpeljali v bolnišnico. Kot so zapisali pri časopisu Borba, si je za to dejanje prislužil stoječe ovacije in dolgotrajen burni aplavz. Danes lahko takšen aplavz vidimo še samo v Severni Koreji.
Žal pa se je Slovenija prepozno zavedala, kdo je Kidrič sploh bil in kakšno škodo je naredil slovenskemu narodu, ter za koliko smrti je bil odgovoren. Tako so Strnišče, kraj kjer je po vojni stalo taborišče, preimenovali v Kidričevo. Po njem so poimenovali še tovarne, inštitute, ulice, šole, pa celo najvišje priznanje za znanstvene dosežke je do leta 1990 nosilo njegovo ime. Sramota, ki je v Sloveniji ne bomo mogli nikoli popraviti. Še največjo sramoto pa so naredili pri Socialnih demokratih, ki so se klanjali Borisu Kidriču pri njegovem spomeniku, ki na žalost še sedaj stoji!
Spomenik Borisa Kidriča, klanjanje članov stranke SD
P.M.
(viri: Časnik, Wikipedija, Nova24TV)
